V začetku maja je v Ljubljani na pobudo Škofijskega urada za družino ljubljanske nadškofije potekalo srečanje z naslovom Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom. Srečanja se žal nisem mogel udeležiti, medijski odmev pa me je spodbudil, da ob vseh smiselnih in izraženih predlogih posebej poudarim pomembnost po mojem mnenju enega od nadvse bolečih, a v mnogo pogledih ključnih obdobij procesa ločevanja zakoncev. Ko se mož in/ali žena nepreklicno odločita, da je njune zakonske zveze konec, je pomembno, kako (pre)živita obdobje zakonske krize oz. na kakšen način se ločita. Naj se sliši še tako absurdno, toda kakor je pomembno, da je partnerski odnos kakovosten, je pomembno, da je obdobje zakonske krize živeto ozaveščeno, in potrebno, da je tudi morebitna ločitev – kakovostna.

Proces ločevanja

Proces ločevanja je navadno dolgotrajen in mučen. Do trenutka, ko eden od zakoncev sprejme dokončno odločitev, da bo razdrl zakonsko zvezo, se med partnerjema dogaja marsikaj. Tako iz osebnih kot iz svojih strokovnih psihoterapevtskih in mediatorskih izkušenj vem – in to potrjujejo tudi raziskave –, da gre za proces, ki navadno traja več let. Začne se z notranjim spoznanjem, da se je kakovost zakonske zveze spremenila, da se je izgubil občutek najgloblje pripadnosti, da se poti razhajajo. Pogovor se poplitvi, drobne malenkosti, ki jih prinaša vsakdanje življenje, postanejo nepremostljiva ovira, težko je doseči soglasje o čemerkoli. Pogosti prepiri, merjenje moči in kljubovanje načenjajo zakonski odnos in ga pripeljejo do točke, ko zakonca postaneta tujca. Ločeni spalnici, ki najjasneje kažeta na občutek popolne odtujenosti, sta samo vrh ledene gore.

Postavljeni pred dejstvo

Odločitev za prekinitev zakonske zveze sprejme vedno eden od zakoncev, odločitev je redko soglasna. Drugi je postavljen pred dejstvo razpada zakonske skupnosti, ki ga ne glede na to, ali se s tem strinja ali ne (tudi glede na slovensko zakonodajo), preprosto ne more ustaviti. Lahko ga zavlačuje, otežuje, a zaustaviti ga ne more. Spoprijeti se mora z novim stanjem, ki ni njegova odločitev in izbira, s stanjem, v katerega je bil preprosto pahnjen. Kakšna vprašanja se odpirajo v človeku, ki je prisiljen živeti nekaj, za kar se ni odločil, si lahko predstavljamo. Poleg stisk, povezanih z lastno identiteto in iskanjem smiselnih možnosti za nadaljnje življenje, stopajo v ospredje vprašanja, kako z otroki in njihovo vzgojo. Povsem na novo se odpre vprašanje, kakšen odnos naj taka oseba zavzame do bivšega partnerja. Nekateri se odločijo za kljubovalnost, drugi za sovraštvo, spet drugi za sodelovanje. A v nobenem primeru se ne morejo izogniti občutkom jeze, razočaranja, žalosti, besa, gneva, prevaranosti in negotovosti glede prihodnosti.

Skrb za družino v času krize in ločevanja zakonske skupnosti

Menim, da bi bilo potrebno v Cerkvi (in v družbi na splošno), poleg razmišljanja o pastorali razvezanih in civilno ponovno poročenih, usmeriti več pozornosti in podpore tudi v obdobje zakonske krize in ločevanja zakonske skupnosti. Ob tem seveda ne smemo spregledati dejstva, da pride do ugotavljanja ničnosti zakonske zveze (če se zanjo eden od zakoncev odloči) šele potem, ko zakonca že preživita vse stiske civilne ločitve, delitve premoženja in vzpostavljanja novih medsebojnih odnosov in novega ravnovesja v skrbi za otroke. Predlagal bi razmislek o možnosti preventivne partnerske oz. družinske psihoterapije in o družinski mediaciji, o dveh oblikah pomoči, s katerima lahko stojimo zakoncem ob strani, ko je v krizi njun odnos v najbolj bolečih trenutkih razpada njune zakonske zveze. Oboje, tako družinska terapija kot družinska mediacija, imata močan preventivni naboj, ki lahko bistveno olajša nadaljevanje življenjske poti enega in drugega zakonca.

Družinska psihoterapija je namenjena partnerjema v času krize partnerskega odnosa in v trenutkih, ko oba čutita, da lahko naredita korak naprej v svojem partnerskem odnosu samo s pomočjo tretje osebe. Svetovati jo je smiselno zlasti v situacijah, ko partnerja ne vesta, kako in če sploh še graditi oz. nadaljevati svoj zakonski odnos. Pri tem je pomembno, da sta oba pripravljena poskusiti na tak način preseči nesoglasja ali zazdraviti rane, ki sta si jih prizadejala.

Ob ločitvi doživljata partnerja tudi številne osebne stiske. Zato je smiselno, da ju tudi osebno spodbudimo, da si vsak posebej poiščeta psihoterapevtsko pomoč, še zlasti če je nista pripravljena poiskati skupaj. Psihoterapija pomaga posamezniku, da na novo osmisli svoje življenje ter sprejme tiste odločitve, ki bodo njemu in posledično otrokom v oporo na poti nadaljnjega življenja. Da ločitveni proces poteka v čim bolj sodelovalnem vzdušju, je pomembno ne samo za zakonca, marveč tudi ali predvsem za otroke. Le-ti proces doživljajo skozi svoje starše in na podzavestni ravni prevzemajo težo njihovih neizraženih in nepredelanih čustev. Zato je to še en razlog, ki govori v prid temu, da se zakoncem stoji ob strani, še posebej, ko gre za proces ločevanja.

Družinska mediacija se lahko izvaja v različnih družinskih sporih (premoženjski spori, dedni spori, spori med starši in otroki), glede na izkušnje pa najpogosteje v procesu ločevanja zakonske zveze. Družinska mediacija ni reklama za ločitev. Smiselna in dobrodošla je, ko se eden od zakoncev (ali oba skupaj) že dokončno odločita za razvezo zakonske skupnosti, ko je eden od njiju že odločen, da bo na sodišču sprožil postopek razveze zakonske skupnosti, ko torej ne razmišljata več o tem, ali ostati skupaj ali ne.

Družinska mediacija v ločitvenih postopkih ne celi in ne zdravi razpadajočih zakonov, uči pa strpnosti ter ozavešča o pomenu in pomembnosti vlog, ki jih imata oče in mati v življenju otrok – o vlogi, ki sta jo imela v času trajanja svojega zakonskega odnosa, in o vlogi, ki ju bosta imela tudi po prenehanju partnerskega razmerja. Ne bosta več zakonca, za vekomaj pa bosta ostala oče in mama skupnim otrokom, edinstvena in edina vsak v svoji neprecenljivi vlogi in nalogi.

Ključni subjekt družinske mediacije v ločitvenih postopkih in središče dialoškega prostora so otroci. Oni so tisti, ki jih ločitev staršev navadno najbolj prizadene. Globoko se jih dotakne že samo dejstvo, da se njihovi starši razhajajo, prizadene pa jih tudi način, kako starši izpeljejo preobrazbo enega načina življenja družine v drugega. Prav ob načinu, kako bivša partnerja izvedeta razhod in se dogovorita o tem, kako bosta v prihodnje živela svojo materinsko in očetovsko vlogo, je družinska mediacija lahko zelo uporabna (in učinkovita), ker omogoča dogovore, ki sledijo resničnim pričakovanjem in potrebam vseh bivših družinskih članov, posebej otrok.

Torej …

Če povzamem: hvalevredno je, da začenja Cerkev v Sloveniji sistematično razmišljati o pastoralni skrbi za ločene in civilno ponovno poročene. Ravno tako pomembno se mi zdi, da usmeri svojo pozornost v preventivno pastoralno spremljanje družin v stiski in družin, ki se ločuje. Pri tem lahko spodbuja tudi uporabo družinske psihoterapije in družinske mediacije. Smiselno bi bilo, da bi se pastoralni delavci nekoliko podrobneje seznanili tako s psihoterapijo kot z mediacijo, kajti samo na tak način bodo lahko spodbudili zakonce, da zavestno preživijo to težko fazo svoje zveze tudi s pomočjo teh dveh orodij.

Čeprav težko, se je – konec koncev – fizično najlažje ločiti. Resnično težko se je ločiti v duši, prerasti zamere, spoštljivo spustiti sozakonca, da gre svojo pot. Resnična ločitev je mogoča samo v resnični ljubezni. A več o tem naslednjič.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.