Dovolite mi, da današnjo homilijo začnem z vprašanjem, na katerega vam bom ponudil tri možne odgovore. Vprašanje pa je: o čem je govoril evangelij prejšnje nedelje?

• o poklicu učencev
• o blagrih
• o kruhu

Beseda je torej tekla o kruhu. Srečali smo Jezusa, ki je med lačno množico razdelil pet hlebov kruha in dve ribi ter s tem nasitil vse. S tem je pokazal svojo Božjo skrb za človeka v stiski in tudi nakazal svoje Božje veličastvo. Zaradi tega čudeža pa se je moral pred ljudmi umakniti, ker so ga hoteli postaviti za kralja, ki bi jih vsak dan hranil in skrbel za njihova lačna usta. Toda Jezus ni imel tega namena.

Današnja božja beseda se pravzaprav nadaljuje tam, kjer je ostala prejšnji teden. Ljudje po čudežu pomnožitve kruha iščejo Jezusa in ko ga najdejo, jih le-ta ne vpraša, zakaj ga iščejo, temveč jim odgovor ponudi kar sam: ne zato, ker bi videli in verovali v njegove čudeže in znamenja, temveč ker so se ob njem nasitili in napolnili želodce. Zato jih opozori, da naj ne delajo in živijo za jed, ki mine, temveč za tisto jed, ki ostane. Pojasni jim, da je v resnici on tisti kruh iz nebes, ki jim ga daje Oče in da jih ta kruh hrani za večno življenje. Ljudem takrat še ni jasno, kaj Jezus pravzaprav misli s tem. Zaenkrat jim mora zadoščati le to, da je potrebno v Jezusa verovati, da je on Božji Sin in da prihaja od Očeta, ne vidijo pa še tiste konkretnosti, ki jim jo Jezus napoveduje. Napoveduje jim nebeško hrano, svoje telo. To je tisti kruh, ki hrani duha. To je tista hrana, ki dela nekaj nepopisnega: človeku očiščuje podobo, ki jo je prejel ob stvarjenju, da tako postaja še bolj podoben Bogu. Spreminja se v Boga. In tega ljudje v času Jezusove razlage niso mogli razumeti in to težko razumemo še danes. To je namreč prevelika stvar, da bi jo dojemali z razumom, z jezikom materializma, ki je danes še toliko bolj prisoten. Potreben nam je jezik zakramenta, jezik in dejanje vere. Izraelci so v puščavi jedli mano in so umrli. Kaj pa mi? Hranimo se z resničnim živim kruhom in živo krvjo. To sta jed in pijača, ki se tako zelo razlikujeta od vsake druge, ki jih imamo sicer na jedilniku. Ta velika razlika je prikazana v molitvi znanega cerkvenega učitelja Avguština, ki jih je slišal med molitvijo: »Kruh vélikih sem. Zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa. Ne, ti se boš spremenil vame.« Z uživanjem Kristusovega telesa tudi sami postajamo Kristusovo telo. Zato neka šala znanega filozofa Feuerbacha v tem primeru postane resničnost: »Postajamo to, kar jemo.«

Mogoče se kdo ob tem lahko vpraša in mi oporeka: zakaj pa je potem toliko kristjanov, ki redno, vsako nedeljo, ali morda celo vsak dan prejemajo sveto evharistijo, pa jih le-ta ne spreminja v njihovem ravnanju? Naj nam to vprašanje razsvetli tale izmišljena zgodbica: rusko-ameriška posadka je bila na skupni odpravi v vesolje. Pri skupnem obedu so jedli zalogo črnega ruskega kruha, ki je bil sicer okusen, toda trd za zobe. Pri tem si je eden od Američanov zlomil zob, zato je odvrgel tisti kos kruha in jezno vzkliknil: »Ušivi komunistični kruh!« Rusi pa so mu na to odgovorili: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje.«

Prav tako lahko rečemo, da ne gre za neučinkovit evharistični kruh, če se to ne pozna na človekovem ravnanju, ampak gre za slabo vero. Danes imamo pri tej sveti maši spet priložnost, da ponovno poživimo svojo vero.

Vera pa ni nekaj abstraktnega, visokoletečega. Vera mora biti konkretna, praktična. Mnogim kristjanom nam prav tukaj zmanjka. Znamo biti pametni, znamo lepo govoriti, kot da bi znali sestaviti vero, ji dati kosti in meso, zmanjka pa nam življenjskosti. In kaj pomeni konkretnost? Konkretnost naj bo zapisana v besedah, ki jih je izrekla blažena Mati Terezija: »Naj bo vsako naše dejanje nekaj lepega za Boga.« Naj bo vsak naš nasmeh, vsak naš korak, vsak pogled, stisk roke – nekaj lepega za Boga. Tako bo tudi naša vera nekaj bolj živega, nekaj konkretnega. Dopustimo Jezusu, da nas zares spreminja vase.

Besedilo je homilija na osemnajsto nedeljo med letom.