Na okrogli mizi “Resnica – zakaj je javnost, mediji in politika nočejo sprejeti?” v soorganizaciji pobude Resnica in sočutje, Socialne akademije in Časnika so sodelovali Peter Sušnik (Nova slovenska zaveza), Marko Fink (pobuda Resnica in sočutje) in Roman Globokar (Zavod svetega Stanislava).

Moderator Jože Bartolj je uvodoma razpravljavcem zastavil vprašanje o vzrokih zakaj politika in mediji niso bili sposobni bolj celovito pogledati na vojne in povojne dogodke. Peter Sušnik je prepričan, da predstavniki nekdanjih oblasti zadnjih petindvajset let manipulirajo z resnico, ta manipulacija pa ima izvor v neovrednotenju socializma. Posledično družbena sfera izpričuje enoumje, načrtno nepriznavanje, da smo z novo državo vstopili v nov miselni svet, ki zavrača vrednote NOB. Roman Globokar je mnenja, da se je potrebno soočiti z zgodovinskimi dejstvi in poudaril pomembnost, da mladi izkustveno doživijo, kam vodijo totalitarizem, nasilje, delitve znotraj naroda, s čimer jim zgodovina ne bo nekaj tujega. Za narod je zelo pomembno, da se zedinimo okrog ene zgodbe, in čeprav je zgodba tragična, je naša zgodba. Marko Fink pa je uvodoma izpostavil asimetrijo v družbi, tudi pri kvaliteti politikov, sicer ne bi bilo tako kot je. Prepričan je, da lahko vsak izmed nas nekaj naredi, zato se je tudi sam angažiral pri pobudi Resnica in sočutje. A je dodal še: »Če bomo vztrajali v jaških, bomo šli v brezna«.

Peter Sušnik je izpostavil pričakovanje, da vsak pri sebi razčistiti s svojo vestjo, kaj je naredil dobro in narobe. Od leta 1990 je bilo v to pričakovanje vključeno opravičilo in poprava krivic, pri čemer predstavniki nekdanje oblasti svojih ravnanj še danes niso pripravljeni obsoditi, marveč poskušajo prikriti, kar se še da prikriti. Mnogi opravičujejo pripadnost revolucionarni ideji, pri čemer Sušnik izpostavi, da je »na prste ene roke mogoče prešteti tiste, ki so priznali svoja dejanja«. Potrebno je priznati pravico do dobrega imena tistim, ki so jih pobili. Zgodovina pa je dolžna revidirati svojo stroko na podlagi novih spoznanj, saj je dolžnost zgodovine pričati za resnico.

Marko Fink je predstavil del osebne zgodbe, ki je vključevala boleče odraščanje v tujini. V Argentini so izseljenci jokali za svojci, ki jim krivda ni bila priznana in so tako umrli nedolžni. Spoznaval je tudi, kako je lahko sekundarna viktimizacija pri potomcih še močnejša kot pri sami žrtvi. Dokler ne izjokaš bolečine, te lahko rabelj še vedno drži za vrat. Poudaril je pomen razumevanja dogodkov v letu 1942, ko se je zgodilo nekaj, da smo se Slovenci tako polarizirali in ko je šel njegov oče kot mlad študent prava braniti Slovence pred Slovence. Že pred vojno so Slovenci poznali zločine komunizma, ki po vojni 45 let ni šel čez demokratično rešeto. Fink je mnenja, da bi bil lahko Tito velik, če bi svojo oblast preveril na demokratičnih volitvah, ampak tega ni storil, ker to ni bila prvotna ideja. Danes čuti, da mnoge sodržavljane prav nič ne briga, kaj se je zgodilo s Slovenci in da se je laž usedla in institucionalizirala.

9. maj razpravljavci razumejo kot dan, ko se je en totalitarizem zamenjal z drugim. Sušnik je prepričan, da se danes zagrizenost zmanipuliranega naroda financira tud iz proračuna po načelu: ‘Bodi naš in dobiš drobtine. Bodi njihov in ne dobiš nič’. Prepričan je, da gre za boj za oblast – bodisi na volitvah ali z revolucijo. Globokar je ob tem izpostavil skušnjavo, da bi jurišno spremenili stvari. Potrebno je sprejeti svojo zgodovino in narediti vse, da se totalitarizem ne bi ponovil.

Marko Fink je na vprašanje, kaj bi žrtvam vojnega in povojnega terorja največ pomenilo, odgovoril, da bi svojcem pobitih, tudi rojakom v Argentini, veliko pomenilo javno opravičilo, boji pa se, da tega ne bo doživel. Prekop in pokop pokojnih bi pomirilo stanje med ljudmi, vendar je med nami še vedno prisotna zmagovalna miselnost, več pravic za ‘zmagovalce’. Prepričan je, da še nismo rekli: »Tudi ti si Slovenec. Tudi ti si vreden življenja.« Izpostavil je nujno ureditev Teharji, kjer so posmrtni ostanki sramotno pomešani z odpadki. Roman Globokar je prav tako izpostavil pokop mrtvih, saj se sicer boji, da kot družba nimamo prihodnosti. Tudi Peter Sušnik je poudaril, da je za svojce najbolj pomembno, da ugotovijo, kje so njihovi svojci, da jih pokopljejo in se od njih poslovijo. Dokler ne bo 218 krst v Rovtah, da jih bo lahko skupnost sama pokopala, bo med nami nemir in križi nad brezni ne bodo pomagali, je prepričan Sušnik. Dodal je še, da bi bilo najbolj spravna drža, če nasprotna stran pokopu ne bi nasprotovala in bi le upala, da je država ne bo klicala na odgovornost.

Ob zaključku so razpravljavci predstavili svoje aktivnosti v spominskem letu in izpostavili pripravljenost za povezovanje iniciativ, ki v marsičem delujejo komplementarno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.