Milost, čudeži in Joco Žnidaršič so trdno povezani

Ko se dogajajo usodne stvari, pa jih preživimo, govorimo o čudežih. Joco Žnidaršič nam omeni 37 zlomov svojih kosti. »Kot mulo pa, samo malo sem padel, sem bil takoj polomljen. Zadnjo hudo nesrečo sem imel z motorjem, takrat sem bil pa čisto razbit.« Nekega 30. oktobra ga je zadela strela:

 
»Prišel sem do vikenda in sem hotel prižgati luč. Tisto sekundo udari v steber pa po električni napeljavi do mene in skozme, skozi sedem lukenj na nogah ven. … In vem, da sem hotel po imenih našteti otroke in sem se že zavedal, da tega ne bom izpeljal. Lahko sem samo zatulil: ‘Otroci moji!’ To so bile moje zadnje besede. Imel sem srečo, da je bil blizu prijatelj zdravnik in me je nemudoma začel oživljati. Spomnim se: »’Že hrope, že hrope’ …«

Čudežna je tudi Jocova potrpežljivost s temi telesnimi tegobami in nadlegami. Naj čudežno premaga tudi sedanje, ko mu postavljajo diagnozo, sam pa se ji upira, je ne priznava. Naj se čudeži nadaljujejo.

Joco je imel svojo spodobnost. Tako kot Titov dvorni fotograf pravi, da je

»Tita tako cenil in spoštoval, imel rešpekt pred njim, da sem se trudil, da bi ga ‘naredil’. Brez te volje, truda in mojega odnosa do njega bi lahko delal take slike … Slike bi lahko bile smešne, zato v takih primerih raje nisem slikal. Bil sem fin, pošten fant«.

Obenem pa so bile Jocove fotografije Tita neusmiljen kritik Titovine: kozjanska revščina, mučenje klavne živine med transporti. Za te fotografije je leta 1977 dobil nagrado Prešernovega sklada (Preberi več)