Državni zbor je sredi julija le potrdil novelo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki naj bi končno uveljavil odločitev Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol. Ni se mogoče izogniti vtisu, da se Ustavno sodišče ni moglo povsem ogniti ideološkim predsodkom do zasebnega, a korak naprej je storjen in zgodba najverjetneje za dolgo zaključena.
Katoliške gimnazije so se uveljavile in sprejemajo tudi otroke in nekatoliških družin
Ob tem je treba reči, da naše zasebne šole, osnove in srednje, nikakor niso tako avtonomne in zasebne, kot se bi nemara zdelo. To avtonomnost imajo v vzgojnem in zunajšolskem delu, sicer pa so pravzaprav bolj podobne koncesionarjem za izvajanje javnega programa. Tu si bodo te šole v prihodnosti morale izboriti več avtonomije, saj srednje šole praktično nimajo niti diskrecije pri sprejemu kandidatov.
Kakorkoli, izreden korak je bil že to, da je ob naporih škofov in številnih drugih duhovnikov ter laiških pedagogov sploh prišlo do ponovnega nastanka katoliških osnovnih in srednjih šol. Če kje in kdaj, so bile naložbe v zidove tu res upravičene; če kje, so tolikanj očitani gozdovi tu še kako potrebni, smiselni in moralno upravičeni finančni viri.
Katoliške gimnazije so se uveljavile v šolskem prostoru in so cenjene daleč zunaj nedeljniških krogov, celo med starši, ki jim srce bije poudarjeno na levi. Včasih se celo zdi, da imajo vodstva teh šol posebno zadovoljstvo s sprejemom dijakov iz teh družin.
Vsaj Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu je postala tudi pojem nekakšne elitne šole – sloves, ki lahko poraja tudi mešane občutke. Vendar bi se tokrat želel dotakniti drugega vidika, ki se mi zdi zelo pomemben in se prav tako tiče prihodnosti zasebnega, natančneje katoliškega šolstva pri nas, zlasti srednjega.
Kako so se uveljavili maturanti katoliških gimnazij in kdaj bo ustanovljena katoliška strokovna srednja šola?
Po nedvomno uspešnem začetku se je trebe ozreti nazaj in razmisliti, kje smo in kaj želimo naprej. Zagotovo si želimo in potrebujmo bodočo katoliško elito, nekaj te so naše katoliške gimnazije že rodile; vsekakor bi bila koristna analiza, kje so danes nekdanji škofijci, kakšna mesta zasedajo, pa tudi, ali bi lahko rekli, da so živi členi občestev.
Vprašati se moramo, ali je ta elitizem tudi zares zdrav in ploden za skupnost.
Toda iti je treba dlje in zajeti širše. Ob tem namreč, da je javno šolstvo pri nas skoraj povsem dvignilo roke od poskusov, biti tudi vzgojna (ne samo izobraževalna) ustanova ali pa vzgojni moment prepušča bolj ali manj kontroverznim nevladnim organizacijam, je treba zajeti tudi druge mlade. V družinah nedeljnikov niso le odličnjaki, so otroci različnih talentov in poklicev. Ti so sedaj prepuščeni šolskemu sistemu, ki ima v najboljšem primeru do možnosti za vzgojo skepso in se boji vzgajati (preberi več)
