V časih, ko so v Italiji vsaj še nekateri pripadniki desnice imeli določeno mero etičnega dostojanstva in politične kredibilnosti, je časnikar Indro Montanelli v zvezi z Mussolinijem izjavil:

»Come si fa a non diventare padroni in un paese di servi?« Po slovensko: »Kdo pa ne bi postal gospodar narodu, ki je po naravi hlapčevski?«

O Italijanih kot hlapčevskem narodu, ki časti svoje oblastnike, kot s(m)o nekoč častili Tita

Sedaj ko nasploh ves italijanski tisk pa tudi druga sredstva javnega obveščanja soglasno pojejo slavo tej današnji vladi najboljših (governo dei migliori) in ko se pri poročanju pojavljajo primeri že skoraj grotesknega prilizovanja in hlapčevstva – predvsem kar se tiče predsednika vlade Maria Draghija –, navedena Montanellijeva izjava ne bi mogla biti bolj primerna in verodostojna.

V tem relativno kratkem obdobju, to se pravi od trenutka, ko se je ta nova vlada najboljših zasidrala v Italiji, pa vse do sedaj smo bili priče številnim novinarskim podvigom, ki so po slogu kos najboljši tradiciji novinarstva, kakršnega je mogoče najti v nekaterih diktatorskih režimih.

 
Na radiu RAI, na primer, je časnikarka, ki poroča o G7, opisovala vstop premiera Draghija z naravnost slikovito natančnostjo. V tonu pokornega spoštovanja in togega obzira je poročala o tem, kako je oblečen, o barvi kravate, o srajci itd. Manjkala sta samo še podatka o številki čevljev in barvi nogavic (preberi več)