Marko Hatlak je harmonikar. Ta inštrument mu daje ogromno umetniškega prostora, ki ga neutrudno polni s povsem različnimi projekti. Tako ga slovenska glasbena publika lahko občuduje v izvedbah baročne glasbe, tanga, folka, džez roka.

Ima tudi več zasedb: Terrafolk, FUNtango, Kapobanda, Marko Hatlak band, veliko pa nastopa tudi solistično. Čas, ki ga je bilo zaradi pandemije več tudi zanj osebno, je izkoristil za ustvarjanje. Pisal je nove skladbe in intenzivno igral Bacha.

Zdaj Marko Hatlak končuje snemanje dveh plošč, o katerih se bova pogovarjala.

Marko Hatlak, ali obstaja racionalen opis vaše skrajno eklektične zgodbe v glasbi. To plutje po različnih stilih ima svoje razloge, korenine?

Tu ni nobenih presenečenj, to je enostavno ljubezen do glasbe. Je pa res, da me v življenju zanima veliko različnih stvari, od športa do alpinizma, do bicikla, plavanja, čolnov, avionov, motorjev, literature, kiparstva. Različne stvari me zanimajo. Prav tako pa je muzika tako abstraktna zadeva in ima toliko lepih oblik, da se mi zdi prekratko življenje, da bi se moral nujno odločit samo za eno. Tako da potem raje raziskujem, sicer bolj počasi, kot če bi se odločil za samo eno smer, ampak zame je to polno glasbeno doživljanje, od resnejše glasbe, če temu lahko tako rečemo, stare glasbe pa vse do začetka 20. stoletja, ko se je zgodil prelom, in popularne glasbe, ki ponuja tudi fenomenalne izvajalce, recimo Miles Davis, Stevie Wonder, pa latino mojstri, recimo Michel Camilo, navsezadnje tudi skupina Toto, ki jo res obožujem (več)