Diskriminator na čelu organa za enake možnosti

Miha Lobnik točno ve, da se dogaja politična diskriminacija, še sam je jasno in glasno obljubljal (ter lagal), da med vrstami diskriminacije ne bo razlikoval, potem pa se spreneveda, da o tem ne ve nič:

“Kandidat za mesto zagovornika načela enakosti je zagotovil, da ne bo delal razlik med različnimi oblikami diskriminacije.”

In kaj še preberem v članku o zadnjem poročilu za leto 2020? To, da je bil razpis očitno že končan, objavljen samo v Uradnem listu, in edini kandidat za starega-novega diskriminatorja je znova – Miha Lobnik, tokrat že bolj stasit, funkcija pač prinese svoje.

Kaj vse zajema slovenska politična diskriminacija?

Katere teme sistemsko, sistematično in zavestno ignorirajo razni borci za človekove pravice, razni ustavniki in zgolj ustavni pravniki, razni politologi in politični analitiki? Ste pripravljeni? Sedite? Tu se namreč začne tisto Območje somraka (Twilight Zone), zaradi katerega lahko le stojiš in gledaš, se čudiš, ali živiš v vzporedni resničnosti in kaj je z vsemi temi osebki, ki ne vidijo nečesa tako enostavnega in očitnega, kot je slon v sobi.

Naše slovenske volitve in referendumi niso demokratični, niso enakopravni, niso ustavni, ampak pomenijo kršenje človekovih pravic.

Ključ je v medijski nesvobodi, ki jo povzročajo največji mediji, torej oba kanala Pro Plus, d. o. o. (POP TV in Kanal A), Siol.net in Planet TV (državni Telekom), nato pa še RTV Slovenija in tudi STA. Omeniti je treba še vse velike časopisne hiše in celoten Odlazkov imperij. To se izvaja prek 6. člena ZVRK in 12. člena ZRTVS (93. stran diplomske). No, na STA se še sedaj pretvarjajo, da niso podložni enakim pravilom kot RTVS, ampak upoštevajmo, da so ta pravila že v osnovi zgrešeno diskriminatorna, torej povzročajo izrazito neenake možnosti. Se je Lobnik kdaj vsaj popraskal zaradi tega? Ne, on to profesionalno ignorira. Enako Borut Pahor (več)