Po letu 1945 je jugoslovanski režim vzpostavil nepredušno mejo, ki je usodno prizadela slovensko prebivalstvo z obeh strani. Iz notranjega obmejnega pasu v širini sedmih kilometrov, zlasti iz tistega ob avstrijski meji, so leta 1947 na silo in kar čez noč izselili večino ljudi, mnoge od njih tudi pozaprli.

Brez vidnega razloga ali sodnih odločb so tako pregnali okoli dvajset tisoč ljudi: odrasle moške so zaprli, otroke, starejše in ženske pa konfinirali v delovna taborišča na Kočevskem, kamor se, kot vemo, avtohtoni nemški Kočevarji, medvojni optanti za tretji rajh, niso smeli več vrniti.

Dolgoletne konfinacije na Kočevskem ter zaporne kazni so gotovo pripomogle k temu, da so se povsem pretrgale zaradi meje že tako otežene tradicionalne medkrajevne, rodbinske in gospodarske ter kulturne vezi, ki so nekoč povezovale slovenske ljudi, tudi še v času starojugoslovanske oz. saintgermainske meje.

S praznjenjem ruralnih območij in dodatno industrializacijo ter s priseljevanjem delavstva od drugod smo na zahodni in avstrijski državni meji doživljali pravi mali etnocid, ki se je dogajal tudi v senci pogosto napetih mednarodnih odnosov (...)