Poleg Milana Kneza, ki je skupaj z menoj preživel toliko let in pri poklicnem delu naredil veliko dobrega, ko je nadzoroval gradnjo ljubljanskega kliničnega centra in pozneje Cankarjevega doma, spomnim še nekaj kolegov iz bitolske vojaške šole, saj smo dolgo ostali povezani in jih danes tudi ni več med nami.
Slovenski pitomci smo se hoteli postaviti s petjem, srbski s komandirjem, a nobeni nismo imeli sreče
Prijateljski spomini in nasičen čas z dogodki vse do danes, mi vzbujajo potrebo, da bi to ali ono o teh svojih tovariših iz vojaške šole in o poznejšem sodelovanju zapisal. S tem bo morda »osvetljena« kakšna podrobnost iz burnih časov, ki smo jih doživljali in jih še vedno ne razumemo prav.
Številni Slovenci v bitolski šoli smo se kaj hitro, nekako samodejno organizirali in ustanovili pevski zbor. Z njim smo nekajkrat nastopili tudi v javnosti, a nazadnje smo morali to dejavnost opustiti, češ zakaj da bi bili Slovenci nekaj posebnega, je odmevalo po hodnikih. A mi smo s to dejavnostjo ohranjali slovensko zavest.
Postaviti so se hoteli tudi srbski intelektualci, ki so imeli v nekem vodu svojega najučinkovitejšega komandirja voda. Svoj vod je tako izuril, da je bil razglašen za najboljšega v veliki šoli. Srbi so komandirja kar po rokah nosili. A glej zlomka, nekega jutra tega najboljšega komandirja ni bilo več na zborovanje. Najglasneje so vpili proti njemu, češ da je Stalinov agent, prav dotedanji njegovi občudovalci.
Zaradi prejetih velikonočnih voščilnic so me smešili
Pravo razburjenje na šoli sem povzročil tudi jaz. Nekaj dni pred Veliko nočjo leta 1957 sem dobil na en sam dan kar šest odprtih voščil za praznike. To je bilo nekaj nezaslišanega – pitomac vojaške šole, pa tako nazadnjaški, smo lahko slišali v pogovorih. Nisem takoj vedel, kaj vse se s tem v zvezi pripravlja. A za naslednjo nedeljo je odbor za kulturo pripravljal velik miting, kamor smo bili napoteni vsi oddelki šole, več kot tisoč pitomaca, in je bil posvečen mojim voščilom. Z velikega odra so po mikrofonu smešili nekega Slovenaca Strgara, ki še nima razčiščenih pojmov v zvezi z religijo. Ni bilo prijetno stati med navdušenci poslušalci teh poniževalnih izjav, ki so se kar usipale od nekega beograjskega vojaškega kolega – študenta filozofije, ki je spretno obvladal mikrofon. Milan in Angelos sta me tolažila ...
Celoten članek Prijateljem in vojaškim kolegom iz bitolske vojaške šole v spomin je objavil Časnik.