Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč.

Poskusimo ta teden premisliti trenutno stanje v politični in družbeni sferi pri nas ob izteku izjemnih razmer. Pandemija? Doslej smo imeli nekaj sreče in nekaj pameti. Politično stanje? Mediji in protesti.

Še preden se prepustimo zgražanju zaradi očitne medijske pristranosti (in priznam, da se je temu težko upreti), predlagam, da postavimo trenutno izražanje nezadovoljstva na ulicah, ki ga spremljamo vsak petek, v širši okvir globalnega nezadovoljstva in nadaljnjih prihajajočih težav.

Protestirajo povsod po svetu, ponekod celo neprevidno

Protesti zoper ukrepanje vlad se pojavljajo marsikje po svetu, nazadnje v Nemčiji, Srbiji in ZDA. Tam se še posebej zdijo ne le brez upravičene podlage, ampak so naravnost škodljivi: ljudje kljub prepovedi odprejo salon, gredo v trgovino brez maske in širijo neverjetne in fantastične zgodbice o čistilih, zdravilih in zarotah. Toda nekateri od teh pojavov so se nakazovali že nekaj časa. Pospešeni ritem globalne ekonomije je povsod po svetu za seboj potegnil vrsto posledic, ki jih je pandemija samo zaostrila in se zdaj kažejo med drugim v obliki nezadovoljstva, zlasti med mladimi. Prav tako tudi lažne novice in manipuliranje s stisko ljudi niso nastali s pandemijo.

Od nezadovoljstva do besnosti

Nezadovoljni mladi. Ti so, na to je večkrat opozoril sedanji papež, brez prihodnosti, živijo v čedalje bolj iztrošenem in utrujenem svetu, ki ne gre nikamor, v nobeno »lepšo« prihodnost. Vsi se tega zavedamo, hkrati pa se odvračamo od te neprijetne realnosti z mislijo, da se nam morda vendar uspe spraviti na varno, še preden gredo stvari zares navzdol. Toda mladi ne gledajo na to iztekanje časa enako kot starejši. Zanje je govorjenje o svetu brez plana B nevzdržno, ker nosi v sebi grožnjo in frustracijo, v smislu: »Vsi gremo pač po slapu navzdol, kaj hočemo.«

Malo starejši so besni in nemočni, čeprav se tega niti ne zavedajo. Mlajši pa bi kljub pandemiji »vendarle imeli svoj zaključni izlet in svoj šolski ples in svojo zaljubljenost, ker so samo enkrat stari šestnajst in samo enkrat končajo tretji ali peti razred«, kot je čudovito nagovoril otroke in se jim zahvalil norveški minister za šolstvo.

Jeza naj začne spreminjati svet na bolje

Otrokom pripadajo normalno in varno odraščanje, svetla prihodnost brez apokaliptičnih scenarijev in brez hujskanja in zavajanja s hitrimi in samodestruktivnimi protesti – rešitvami. Z jezo pri mladih ne diskutiramo. Če se je ne bojimo in če le za hip pustimo ob strani premlevanje svojih odraslih strahov, jo lahko celo razumemo in ji pomagamo, da najde pravi izraz in začne spreminjati svet na bolje. To bi recimo moral biti temeljni kriterij za presojo naših šolskih ministrov. Razgledovanje po svetu in razumevanje ter upoštevanje globalnega stanja družbe in mladih generacij ima bistveno večji pomen za trenutno situacijo pri nas, kot se zavedamo.

Jasno, da nas moti in skrbi politična polarizacija, ki jo imamo vsak dan pred očmi. Jasno, da nas jezijo nekateri njeni akterji in se zgražamo zaradi medijske enostranskosti. Ampak sprašujem se, ali nam prav ujetost v domačo jezo in konflikte ne daje popačene slike o vzrokih teh konfliktov in rešitvah zanje. Jeza je posledica, ne vzrok.

Jeza zoži pogled in poškoduje nedolžnega

Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč.

Ločiti drugo od druge, ne reagirati jezno na kronično jezo, ampak videti širšo sliko, pa bi moral biti kriterij za presojo naših politikov in vlad. Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje.

The post Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje. appeared first on Časnik.