Če uporabimo logiko, dokazujemo zrelost razmišljanja

Če kje, je v kriznih trenutkih pomembno, da udeleženci uporabljajo logiko. V teh dneh pa se zdi, da novinarji in nekateri politiki omenjene vede nalašč nočejo niti ne želijo uporabljati. Ta pojav je še izrazitejši v Sloveniji, kjer se trdi, da so novinarji preganjani. Morda pa bi bilo prav, da avreola časti in resnice ne pripada niti novinarjem niti sodnikom niti zdravnikom. Čas covid-19 je pri nekaterih pokazal smisel za organizacijo dela, smisel za resnico in kar je najhuje: pokazal je na drobne vojne dobičkarje, ki se trudijo, zaigrati držo poštenih.

Pogled v skladišča zaščitne opreme. Kaj je res in kaj ni?

Spletni časopis je 24. aprila objavil prispevek z naslovom Afera maske, vse laži, napake in vojni dobičkarji. Kaj vse je narobe pri državnih poslih z nabavo zaščitne opreme? Avtorji Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vukovič s prvimi podatki presenečajo vsakega resnega bralca. Če bodo v pričujočem besedilu odkrili napad na svoje pisanje, naj ne mislijo , naj ne mislijo, da je to napad na njihovo integriteto. Ker so do sedaj dokazali, da se igrajo svetost v slovenski družbi, je prav, da dajo besedo tudi drugim, pa čeprav samo inženirjem kot podrejeni strokovni skupini v slovenski srenji.

Stanje v skladiščih RS od 27. februarja do 13. marca; stroka pa trdi, da je RS varna država

Avtorji so pod točko 1 zapisali, da je tedaj bilo v skladiščih 48.000 zaščitnih mask, pet tisoč kombinezonov in petsto tisoč rokavic in praškov za razkuževanje. To je stanje popisa zaloge 14 dni pred zamenjavo vlade, ko je bil že znan novi mandatar.

Vsi državni uslužbenci bodo morali končno priznati, da se zadnji mesec pred nastopom nove vlade v glavnem pogovarjajo, kako bodo odnesli celo kožo in kako bodo dobili boljše službe. Starejši kader se temu nasmiha, mladež pa vneto razpravlja in pritiska na kljuke znancev iz politike.

Lahko kdo reče, da je ta trditev politična in neresnična. Prav! Smejmo se vsem takim apolitično razmišljajočim »kekcem«.

To pomeni, da naj se končno predstavijo vsi državni uslužbenci, ki so bili organizacijsko in po opisu delovnih opravil odgovorni za izvajanje sklepa vlade. Če bo minister Počivalšek imel kaj časa, naj svojim ljudem naroči seznam vseh zaposlenih, kamor naj dodajo tudi, kaj so nevladne organizacije naredile v tem času, to je 14 dni pred zamenjavo vlade.

Tabela za jasno sliko, da nas je stroka do 13. marca pustila na cedilu

Povedati je treba, da je uradna stroka trdila, da covid-19 ni nič posebnega in da se bomo lahko epidemiji izognili z umivanjem rok. Kje so maske, kje so posebni oddelki po bolnišnicah in končno: kje so priprave za posebne sekcije v domovih za ostarele, čeprav je na Ministrstvu za delo posebna skupina za spremljanje stanja v domovih in še po regijah. Ali samo pišejo in sestankujejo? Seveda govorim do 13. marca.

Stanje v skladiščih po tabeli (Vir: Necenzurirano 24. aprila 2020)

Zaščitne maske morajo nositi vsi javni uslužbenci, torej 185.000 zaposlenih. Kombinezone morajo nositi vsi v 16 sprejemnih centrih (v vsakem 10 zaposlenih) po državi in v 15 sprejemnih centrih (po 5 zaposlenih) na državni prehodih. Rokavice vsi v bolnišnicah in domovih za ostarele; po oceni okoli 25.000 zaposlenih. Respiratorji se sploh ne omenjajo. Zahteva pa je bila za 340 kosov. Po spominu. Dejansko pa 90 kosov. Zakaj se ne omenjajo respiratorji, vedo avtorji obravnavanega prispevka.

Kako in kdo je planiral potrebne zaloge?

Citiram Wikipedijo: Prvi primer covid-19 je bil zaznan sredi novembra 2019 na Kitajskem. (Vir) Konec decembra 2019 je Kitajska Svetovni zdravstveni organizacija poročala o odkritju pljučnih okužb neznanega izvora v Vuhanu, glavnem mestu pokrajine Hubej na Kitajskem. Izbruh okužbe je bil 30. januarja 2020 razglašen za mednarodno pomembno grožnjo javnemu zdravju. (vir). Pobrano s spleta dne 25. aprila 2020.

Po tem zapisu bi človek sklepal, da so določene službe popolnoma odpovedale, še huje: da nimamo resnega programa za obvladovanje epidemij. Lepo bi bilo pogledati po statističnem popisu, koliko imamo v RS zaposlenih epidemiologov in koliko od teh mora pripravljati strateške programe po modelih A, B, C in D ob pojavljanju okužb.

Vlada ima sedaj idealno priložnost, da preveri dejansko opravljeno delo in oceni čustvene izlive posameznih odgovornih za tako stanje.

Kje so junaki v RS, ki si upajo kot državni uslužbenci izpeljati javni razpis v 20 dnevih?

To, da nismo imeli zaloge zaščitnih mask niti za en dan, je sramota brez primere, pa naj sedaj zaposleni in predvsem plačani uslužbenci piskajo in vriskajo, kolikor hočejo!

Respiratorjev (da se ne bi po nepotrebnem izmišljevali termina ventilator) smo imeli samo 90, »strokovnjaki« pa so nenadoma napovedovali potrebno število 350 kosov. Zanimivo je, da niti eden iz zdravstvene stroke ni predstavljal napovednega modela. Torej je NIJZ pomemben javni zavod. Zakaj že? Tako kot takrat, ko pride povodenj: vsi zaposleni na ustreznih inštitucijah imajo ob poplavah polna usta stroke, rešujejo pa jih gasilci s črpalkami, kot da so največji tehnični dosežek reševanja pred poplavami.

Na koncu predlagam, da se resno vprašamo, kje so strateški načrti za nenavadne, nove nesreče. Ne govorimo o poplavah, ne govorimo o požarih. Govorimo o epidemijah.

Največ nezaupanja pa je bil na koncu deležen NIJZ. Ko je imel tiskovne konference, nismo vedeli, za kaj gre, ko pa je Srečko Šestan prevzel urejanje pošiljk ipd., je naenkrat steklo. Očitno »strokovnjaki« medicinske stroke niso ravno dobri organizatorji dela.

Pa da ne bo pomote: z organizacijo dela na vseh področjih se da delavčeve napore zmanjšati za tri- do petkrat. To vam pove vsak prekmurski upokojenec iz nemških avtomobilskih tovarn:

»Ko smo delali v tovarni, se sploh nismo tako pretegnili kot doma v socialističnih podjetjih! Tam smo vsako stvar prestavili in naredili samo enkrat. Pri nas pa smo po petkrat prestavljali za nekaj metrov, po navadi pa še trikrat dodelovali.«

Ali je mogoče, da smo imeli v RS »resno« vlado do 13. marca?

Če pogledamo samo ta primer s številkami in logiko, bi težko lahko rekel, da smo imeli ob Marjanu Šarcu resno vlado. Na vrhu mora biti človek, ki ima urejeno podstreho, tako da se ob ustreznem vodenju vsi sodelavci lahko postavijo v vrsto in znajo delati.

Na koncu pa naj se vsak državni uslužbenec ali protivladni demonstrant povpraša iskreno:

»Kako bi jaz spravil javni razpis v 20 dnevih po vseh postopkih pravilno in redoljubno.«

Če tega spoštovani člani raznih komisij od občin do ministrstev ne boste opravili v dvajsetih dneh, potem je vaša kritika sedanje vlade neupravičena in popolnoma odveč.

Vsak naj začne pometati pred svojim pragom: naj pospešeno pripravlja in ureja javne razpise; naj ugotovi, kje je narobe, in predlaga spremembe. Lahko pa, da v običajnih razmerah trajajo javni razpisi vsaj dva do tri mesece zato, da imajo vsi dovolj debele mape nerešenih zadev in tako upravičujejo delovno mesto? To se po navadi ugotavlja v Industriji 4.0, kaj ko bi začeli izvajati projekt Država 4.0?

 Dr. Jože Duhovnik