Komaj poznam voditelje držav, ki bi državljane tako sproti obveščala o stanju krize covid 19, kot jih naši. Občudujem potrpežljivost ministrov in sodelavcev, ki kljub izčrpanosti od napornega dela zavzeto odgovarjajo na provokativna, tudi primitivna ali žaljiva vprašanja novinarjev. Njihovo »spraševanje« daje vtis, da bolj kot javnosti služi promociji političnih botrov oziroma ohranjanju privilegijev in promoviranju levičarjev, ki ne prej na formalni oblasti ne zdaj v opoziciji ne kažejo znakov skrbi za blagor naroda in državljank pač pa svoj interes.

Dvomim v »napade« na novinarje, bolj vidim napade novinarjev

Tipičen primer je volilno-politični pamflet, »obogaten« z »večernim kolesarjenjem«, ki spominja na »mirovne« pohode leta 91. Torej »kritika« Vlade za promocijo opozicije, ki so ji prej in zdaj medijski promotorji servilno služili.

Dobro je tudi na »upor« v ptujski bolnici, ki ga odgovoren človek ne more sprejeti,  pogledati v tem kontekstu. Torej od uredniške politike medijev, tudi na RTV SLO, bi kritičen državljan pričakoval celovito vsestransko in pravično informacijo o zapletenem stanju ter delovanju politikov in vseh udeleženih v krizi. Nasprotno: vodstva in novinarji se ukvarjajo z vsiljenimi, postranskimi in omejenimi temami kot osebna svoboda, kaj pa odgovornost do skupnosti?

Pohvalo veleposlanikov Sloveniji pa RTV SLO predvaja ob 23h, da bi jo videlo čim manj državljanov.

Že ob Izjavi Programskega sveta (PS) glede novinarstva sem kot član PS napisal ločeno mnenje, ker dvomim v »napade« na novinarje in bolj vidim napade novinarjev. Razen tega ob podpori novinarskih hiš v medijskem poročanju štrli ven vojna opozicije zoper trenutno oblast. Vodstvo RTV SLO je celo na Evropski radiodifuzni zvezi (EBU) uveljavilo Izjavo, ki govori o omejevanju medijske svobode v Sloveniji. Ob tem strategi zamolčijo vzroke kot npr. pamflet Zgage evropskim ustanovam, ki je izzval odgovor Vlade RS.

Svoboda le za ene, ne za vse, kot v polpreteklosti, mar ne? Spoštovani levičarji, živite na pridobitvah revolucije in obenem skušate zavajati javnost, da ste Evropa.

Ko človek gleda ali posluša oddaje TV hiš, mu je hitro jasno, da nismo v Evropi, pač pa »na Balkanu« ali še kje bolj »na Vzhodu«. To ognjevito in navijaško udrihanje človeku da vtis, da gleda medij iz Severne Koreje … lepo Vas prosim!!! Ali niso komunisti znali do nenormalnosti izkoristiti stisko ljudi, da bi v izrednih razmerah prišli na oblast? Očitno je refleks ostal, saj vodja SD v krizi navija za volitve, prvak LMŠ pa nadaljuje v praznem teku.

Medijska pandemija

Orwlowa prašičja farma ni le strašljiva podoba totalitarne preteklosti. Prašičja farma je tudi opozorilo, da se privilegiji ne dajo odpraviti zgolj s formalno demokracijo pač pa le z dolgotrajnim, vztrajnim in zavzetim vzgojno-izobraževalnim delom ter strateškimi in organizacijskimi ukrepi, ki delujejo tudi v kriznih časih, kot poudarja predsednik RS. Ljudje pa žal počasi, ponavadi ob osebnih in družbenih krizah spreminjamo navade, sicer pa vztrajajo pri ribarjenju v kalnem, če okviri to dopuščajo. Če smo desetletja vzgajali mlade v razvajene prejemnike pravic (celo z zakonodajo v šoli), težko pričakujemo, da bodo razumeli, da je svoboda tudi odgovornost za druge in bo narod žel to, kar si bo sam ustvarjal.

Živeti na račun drugih je bil moto bivšega režima, zraven je bila laž odeta še v celofan »samoupravnega socializma« domnevno v človeški podobi.

Ni torej čudno, da so najglasnejši zagovorniki svobode ravno tisti, ki (so jo) in jo še stalno kršijo, ker ne zaupajo, da bi kdo lahko delal tudi drugače, kot so sami navajeni. A preseneča, da nekaterih novinarjev sploh ni sram zavajati, lagati in poniževati ljudi, ki neutrudno in zavzeto delujejo za blagor vseh. Tako si je vodstvo komercialne TV privoščilo ponavljati nizkotno primitivno oddajo: V njej se bivši policist pod nivojem privošči norčevati iz enega glavnih osamosvojiteljev (in celo njegove žene), ki nas zdaj s svojo ekipo rešuje krize. Čudno, da medijem ne da misliti, da delovanje Vlade pozitivno vrednoti 75 % državljanov in državljank kljub kritikastrstvu in omalovaževanju pretežne novinarske srenje.

Blagor ljudstva naj bo vrhovni zakon

Poraja pa se mi še zgodovinsko-politični premislek: Zakaj se kritiki medijskega stanja (nekoč in danes) niso bolj sproti, celo ko so imeli realno politično moč, zavzemali, da bi »demokratično novinarstvo« bolj zaživelo. Niti v zahtevnem času koalicije DEMOS in naprej se propad Slovenca, Maga, zdaj uzurpiranje Reporterja ali spletnih portalov ter s tem povezano enoumje slovenskih medijev ni zgodilo samo po sebi. Bolj kot sami novinarji so bili neprisebni lastniki ali njihovi botri, ki so ocenjevali, kaj je trenutno bolj ugodno in so »skakali v druge tabore«.

Na mestu je torej odločnost vsakega izmed nas. Ko sem napisal, naj se vsak sam odzove na zavajanje novinarjev, sta mi dva »desna« intelektualca zapisala, da jaz to bolje znam in to prepuščata meni.

Drago Vogrinčič je glede verskih oddaj večkrat poudaril, kako smo katoličani in včasih celo vodstvo Cerkve pasivni in neodzivni in [več …]