Jože Možina: “Kljub krizi in ravno ob njenem izbruhu ter reakcijah dela politike in medijev nam je postalo povsem jasno, da bo covid-19 prešel, problemi ideološke poškodovanosti vrednostnega bistva naše nacije in škodoželjne mentalitete pa bodo ostali kot nekakšen trajni virus, ki je med vojno in po njej ubijal, zapiral in še danes zastrašuje, hujska in deli, ne glede na škodo in žrtve, ki grozijo vsem. Drugim očita tisto, kar počne sam. Straši pred avtoritarnostjo in nasiljem nasprotne, sedaj vladajoče strani, sami pa so z nasiljem prišli na oblast ter največje nasilneže še vedno častijo.”

Ti, ki so najbolj lagali, imajo največje spomenike v prestolnici

Pred dnevi mi je pisal kolega univerzitetni profesor in o konfliktni aktualni politiki v Sloveniji zaključil z vprašanjem: “Mar se ljudje iz tvoje knjige niso še ničesar naučili?!” Zmrazilo me je, ker tudi sam vidim preteče protislovenske vzporednice v besedah in ravnanjih kar številnih politikov in medijev, ki imajo stično točko v nekritičnem čaščenju revolucionarne ideologije. Gotovo so časi 1941/1942 povsem drugačni od 2020, vendar se določeni pojavi, sploh ideološka mentaliteta, sloneča na laži in propagandi, grozeče ponavlja.

In postavlja vprašanje, ali se res ponavlja skrajno perverzna mentaliteta, ki je slovenske komuniste vodila v letih po začetku vojne? Takrat so tujo okupacijo videli kot priložnost in v uri narodove nesreče fanatično napadli slovensko demokratično stran, ki tega od rojakov ni niti najmanj pričakovala. Tako je bila mesece povsem neodločna, komunisti pa so se trudili, da bi jo z umori in umazano propagando kar najbolj kompromitirali pred narodom. Nastale žrtve, ki jih je komunistično delovanje pospešilo na vseh straneh, revolucionarjev niti malo niso ustavile pri njihovih prevratnih namenih. To je v knjigi Slovenski razkol predstavljeno do šokantnih podrobnosti na osnovi novo odkritih dokumentov in pričevanj. In kar želim tu izpostaviti: marsikaj iz zgodovine je mogoče uporabiti za razumevanje sedanjega časa.

Komunisti so živeli v svojem svetu ideološke prevare, za katero so njihovi vodilni vedeli, da je laž; končno so to sami izkusili v Sovjetski zvezi, a so brez pomislekov ljudstvo slepili in lagali naprej, neposredno v škodo naroda. Ti, ki so najbolj lagali, imajo največje spomenike v prestolnici, in kar je skregano z zdravo pametjo – še vedno imajo trop posnemovalcev v politiki, medijih, kulturi … Pogosto na vodilnih in privilegiranih položajih.

Jože Možina o posledicah negativne kadrovske izbire

Negativna ideološko pogojena kadrovska izbira in žongliranje z novimi obrazi v politiki je tudi v času, ko se je začela krhati mlada slovenska demokracija, naplavljalo čedalje manj sposobne posameznike na ključna vodilna mesta. Dominantni mediji so jih z nekritično podporo vsaj držali nad vodo, a čim so prišle že manjše preizkušnje, jih je po vrsti odplaknilo nazaj v politično podzemlje. Ta pogubni model generiranja marionet na vodilnih položajih, s katerim se je vzdrževala globoka država, se je izkazal za skrajno nevarnega ob soočenju s sedanjo epidemijo.

Prejšnjemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu je generalna politična vizija levice, skoncentrirana v paroli “samo, da ni Janša”, omejila presojo do te mere, da je skupaj s svojim medijskim pratežem v imenu svojih mentorjev storil vrsto usodnih napak in opustitev.

Šarec se ni zmenil za predloge in opozorila zdravnikov, prvaka SDS in opozicijskih medijev, ampak je grožnjo pandemije za Slovenijo skupaj z dominantnimi mediji podcenjeval in naposled obupal, dezertiral ter z odstopom sicer popeljal elito globoke države v politični bankrot, bolj pomembno pa je, da je slednja skupaj z njim pustila na cedilu slovenske državljane (več ...)