Na vrhuncu španske državljanske vojne med komunističnimi republikanci in nacionalisti generala Francisca Franca, 26. aprila 1937, je bilo v ognju uničeno staro baskovsko mesto Guernica.

Tragedija je v mednarodni javnosti hitro postala predmet nasprotujočih si razlag. Sprva sploh ni bilo jasno, katera stran je bila odgovorna za uničenje mesta.Ugibalo se je tudi, koliko od 7.000 prebivalcev je bilo pri tem ubitih. Že dan po dogodku so Francovi privrženci obtožili komuniste, da so Guernico minirali in požgali sami, tik preden so iz mesta pobegnili pred prihodom nacionalističnih čet — tako kot naj bi bili rdeči anarhisti med vojno že storili v bližnjih mestih Irun in Eibar. Republikanci in Sovjeti pa so krivdo takoj pripisali nemškim letalcem legije »Condor«, ki se je v Španiji bojevala na strani nacionalistov.

Nemci so obtožbe o bombardiranju mestnega jedra Guernice sicer zavračali in celo mnogi francoski, angleški in ameriški vojni dopisniki, ki so na kraj tragedije prispeli 3 dni kasneje s Francovimi četami, tam — z izjemo mostov, cest in železniških tirov na obrobju mesta — niso odkrili sledov letalskih bomb.

Vendarle je v zahodni javnosti nato prevladala razlaga angleškega poročevalca Georgea Steera, antifašista, ki sicer ni bil očividec bombardiranja, a je v londonski »Times« poslal dovolj prepričljiv opis dogodkov, povzet po trditvah republikancev.

Steerovo poročanje, v katerem je število žrtev napihnil za vsaj desetkrat, je nato navdihnilo Pabla Picassa, da je ustvaril znamenito sliko »Guernica«, ta pa je v javnosti še dodatno utrdila prepričanje o genocidni naravi nacifašizma.

Baskovska stran je število žrtev v Guernici sprva ocenjevala na več kot 1.600; zgodovinarji so jih kasneje dejansko identificirali 153. Domnevni poveljnik nemškega letalskega napada na Guernico, feldmaršal Wolfram von Richthofen, svoje različice dogodkov ni nikoli pojasnil mednarodni javnosti; le 2 meseca po koncu 2. svetovne vojne je namreč nenadoma umrl v ameriškem ujetništvu.

(Več tukaj)