Takšne in drugačne utopije

Bližamo se različnim obletnicam treh desetletij po tem, ko smo si prvič v moderni zgodovini uspeli ustvariti svojo državo. Po tem, ko se je zatreslo Ustavno sodišče, Sova in največje državno podjetje Petrol, je postalo dokončno jasno, da je Šarčevi novi politiki z novimi obrazi odklenkalo. To, kar gledamo, je staro toliko kot bivša komunistična Jugoslavija in slovenska republika skupaj, torej skoraj 75 let.

Cilj komunistične revolucije je bil popolni prevzem oblasti brez najmanjše pripravljenosti, da se jo deli s komerkoli. Cilj demokratičnih držav pa je, da država deluje na principu menjave in delitve oblasti, kajti samo tako se lahko izogne monopolom in totalitarnim težnjam.

V našem slovenskem primeru se po letu 2008 sistematično dela na tem, da do menjave oblasti ne pride. Mislim realne, ne navidezne. S tem tisti, ki imajo državo za svojo ujetnico in deklo, državo porivajo proč od demokratičnih principov.

Trideset let notranjih frakcijskih bojev za čim večji delež davkoplačevalskega denarja

Če se je na začetku devetdesetih let zdelo, da so komunisti pripravljeni na menjavo oblasti, je danes popolnoma jasno, da za tem, ko so dobili večino v vseh ključnih državnih sistemih, o tem niti malo ne razmišljajo. To, čemur smo priče, je samo njihov notranji frakcijski boj za čim večji delež davkoplačevalskega denarja. Dokler bodo davkoplačevalci to dopuščali, tako dolgo se bo ta oligarhija napihovala.

Posledično to pomeni, da se demokratični sitem te države postopoma razgrajuje, in da vse bolj drsimo, po mehki poti, nazaj tja, od koder smo pred tridesetimi leti odšli: v državo, ki je popolnoma skorumpirana, ki jo vodijo podpovprečni šlosarji in falirani študentje, ki je brez zunanjepolitične orientacije in lastne identitete, ki se za ceno ohranjanja oblasti poslužuje vsega, kar ji pride pod roke.

Politično bipolarnost v vse državne podsisteme

Kaj bi se moralo zgoditi po tridesetih letih, da bi ta naša mlada država postala bolj demokratična. Nič revolucionarnega in nič nasilnega. Oba družbena pola, ki sta več kot očitna, bi morala sesti za skupno mizo in doseči džentelmenski dogovor. Ta bi moral vsebovati naslednje elemente: veliko večino državnih podjetij je potrebno prodati in jih pustiti reguliranemu trgu. Tista, ki bi ostala v državni lasti, bi morala imeti bipolarno vodstvo. Če so menedžerji iz levo sredinskega bazena, so nadzorniki iz desnosredinskega in obratno. (več ...)