Pred časom je pri nas izšel roman ameriškega avtorja Briana J. Gaila, ki v slovenščini nosi naslov Brez očeta. Knjigo sem vzel v roke predvsem zaradi provokativnega naslova, saj gre za temo, o kateri se ne govori in ne piše prav veliko. Živimo namreč v prepričanju, da so naši očetje dovolj dobro poskrbeli za naše fizično preživetje oziroma vse, kar se je zgodilo med nami in našimi očeti, jemljemo kot dejstvo, ki ga ni mogoče v ničemer spremeniti in o katerem nima smisla razglabljati. V resnici temo očeta nezavedno izrivamo iz našega razmišljanja, saj odpira dostikrat nezaceljeno »očetovsko rano«.
Z izrazom očetovska rana v psihoterapevtskem jeziku označujemo ranjenost moške in ženske psihe, ki je nastala v odnosu z očetom. Nastala je lahko kot posledica fizične ali psihične zlorabe v otroštvu, še številčnejši pa so primeri, ko posamezniki niso utrpeli zlorabe, vendar kljub temu nosijo globoke rane, ki so posledica fizične ali čustvene odsotnosti očeta v času njihovega odraščanja. Posledice te odsotnosti pa so občutki strahu, negotovosti in praznine, zaradi katerih trpijo moški in ženske vseh starosti.
Zaradi očetovske rane še posebej trpijo moški, saj je stik z očetom ključen za izgradnjo moške identitete. Odrasel moški, ki ob očetu ni doživel potrditve, se bo tako vedno spraševal, ali je dovolj dober; moški, ki ob očetu ni začuti, da je svet varen, bo varnost in potrditev iskal zunaj sebe v uspehu, denarju, pri ženi ali drugih ženskah, vendar bo pri tem neuspešen in vedno znova razočaran.
Globlja kot je očetovska rana, močnejši je klic po očetu. V neki ameriški reviji je bila objavljena zgodba 13-letnega fanta, ki je v navalu jeze ustrelil očeta. Ko so ga vprašali, zakaj je to storil, je odgovoril, da je očeta sovražil in ga ni mogel več prenašati, ker je oče od njega zahteval preveč. Policisti, ki so fanta varovali, so povedali, da je bilo iz njegove sobe slišati, kako v spanju kliče očeta. Kljub temu, da je fant z umorom očeta prekinil po vsej verjetnosti zlorabljajoč odnos, pa klica po očetu v sebi ni mogle utišati.
Po nekaterih podatkih je med fanti, katerih očetje so bili fizično ali čustveno odsotni, bistveno več delikvence, samomorov, opustitev študija in bega od doma.
Za razliko od psihičnih ran, ki so posledica zlorabljujočega odnosa in jih običajno vsaj razumsko lahko povežemo s tem odnosom, pa je v primeru fizične ali psihične odsotnosti očeta vzrok težav težje prepoznati, saj izkušnje odnosa ni in torej oseba težko razume oziroma čuti, kaj manjka.
V enem izmed ameriških zaporov je duhovnik ob materinskem dnevu na željo zapornika razdelil večje število voščilnic, ki so jih potem zaporniki pošiljali svojim materam. Zanimivo je, da je bil odziv med zaporniki zelo dober in so svojim materam poslali lepo število voščil. Ko pa je duhovnik razdelil voščilnice ob priliki dneva očetov, na njegovo začudenje ni bilo niti enega zapornika, ki bi poslal voščilnico. Iz omenjene zgodbe lahko le slutimo praznino v odnosih med očeti in sinovi ter odsotnost pozitivnih čutenj, ki bi se zganila ob očetovskem dnevu.
Moški, ki prihajajo v terapevtske ordinacije zaradi težav v odnosih z ženo in otroki, še uspejo spregovoriti o negotovosti v teh odnosih, izredno težko pa povezujejo to negotovost z umanjkanjem tesnega odnosa z očetom. Ker ostaja oče za moškega vedno najmočnejši objekt identifikacije, njegov »lik« nagonsko ščitijo in njegovo fizično in psihično odsotnot najpogosteje opravičujejo s tem, da je moral oče materialno poskrbeti za družino. Soočenje z resnico, da je bil oče človek, ki je delal napake in svojemu sinu zadal tudi boleče rane, doživljajo kot ogrožajoče za lastno identiteto.
Z upoštevanjem dejstva, da sta se v prejšnjem stoletju zgodili dve svetovni vojni, ki sta za seboj pustili cele generacije mrtvih oziroma čustveno ranjenih moških, ki niso zmogli dati čustvene varnosti svojim otrokom, nam postanejo razumljive epidemične razsežnosti očetovske ranjenosti.
Pa je mogoče očetovsko rano zdraviti in pozdraviti? Prvi pogoj za zdravljenje je, da moški prepozna in si prizna svojo ranjenost s strani očeta. Drugi pogoj pa je, da pride v stik svojo bolečino in izrazi občutja, povezana z očetom: jezo, bes, strah, negotovost in žalost, s katerimi se v mladosti ni znal soočiti in jih je kot otrok moral potlačiti, vendar jih zato zdaj kot odrasli doživlja kot ogrožajoča. Le ob sočutnem pogledu na svoje rane je mogoča sprava s preteklostjo tako, da ta ne bo več pogojevala življenja v sedanjosti.
Svojo zamrznjeno notranjost bo moški lahko prebudil tudi, če bo zmogel biti sočuten do sina. Kdo bo lahko razumel stiske fanta in mladostnika bolje kakor oče, ki je sam doživljal tovrstne stiske, in kdo bo najbolje vedel, kaj otrok in mladostnik potrebuje, če ne oče, ki ve, kaj si je kot otrok in mladostnik od očeta najbolj želel. Ob sinu se bo moški naučil sprejeti in zdržati nemir, jezo in negotovost in se tako pomiril tudi sam s seboj.
Kaj pomeni biti moški, pa se bo moški lahko naučil tudi v družbi moških. Podporne skupine, ki v zadnjem času nastajajo tudi pri nas, so namenjene temu, da moškega razbremenijo pritiskov, ki izvirajo iz pričakovanj družbe do moškega, in mu pomagajo, da je lahko to, kar v resnici je. Ob podpori skupine bo moški lahko spregovoril o težavah in stiskah in prepoznal kot legitimna vsa občutja, ki jih ob tem doživlja. Odkril bo pomen moške družbe in moškega prijateljstva. Odkril bo bolj fleksibilno moškost, ki vključuje sprejetje vseh vidikov samega sebe; spoznal, da je lahko nepopoln, zmotljiv, nadomestljiv. Takrat bo ponosen na svoje »bojne rane«, saj ga pretekle izkušnje niso zlomile, ampak utrdile.
MATEJ MARC
Matej Marc je zakonski in družinski terapevt, sodelavec Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).
