Ob prebiranju letošnjega Socialnega tedna se mi je misel zaustavila pri naslednjih besedah: »Identiteta. Kdo sem jaz, kdo smo mi?« Resnično: Kdo sem jaz?

Dejstvo je, da postanejo s časom nekatere temeljne resničnosti življenja samoumevne. Kljub temu, da dnevno poslušamo vesti o lakoti, vojnah, beguncih, nesrečah in revščini, nam dobrine, ki jih imamo na razpolago – res je, da si zanje tudi prizadevamo – postanejo samoumevne: hrana, dom, zdravje, blagostanje, mir, drobci vsakdanjega luksuza, dopust …

Kljub temu, da iz dneva v dan slišimo, da je (bilo) mnogim ljudem to odvzeto – čeprav so se tudi oni verjetno za vse to trudili –, živimo v prepričanju, da nam vse to preprosto pripada. V podzavest človeka zahodne civilizacije je vtkana gotovost, da je vse, kar enkrat osvoji, za vedno njegovo. Če parafraziram Bogdana Žorža: ne le v naše otroke, tudi v odrasle se je vrasla paradigma razvajenosti.

Z vprašanjem identitete posameznika, pa tudi družine, redovne ali župnijske skupnosti, ne nazadnje identiteta naroda, se dogaja nekaj podobnega. Ko odrastemo, se nam zdi, da identiteto preprosto »imamo«. S tistim, kar smo osvojili, se več ne ukvarjamo.

»Spoznaj samega sebe«

Razmislek o posameznikovi identiteti temelji v zahodni civilizaciji v izreku, ki je bil izpisan tudi na vhodu v Apolovo preročišče v Delfih: »Spoznaj samega sebe!« Ni povsem jasno, kateri grški filozof je izrekel oziroma zapisal ta stavek, Sokrat, Pitagora ali Platon. V končni fazi je avtorstvo tega izreka, ki zadene bistvo posameznikove eksistence, bolj kot za navadne smrtnike, pomembno za raziskovalce zgodovine filozofije. Za izkušnjo posameznika je stavek pomemben zato, ker se graditev lastne identitete pred slehernika postavlja kot nikoli zaključena naloga.

Človekovo življenje je preplet različnih obdobij. Ena so zaznamovana z jasnostjo, trdnimi prepričanji in gotovostmi, druga z dvomi, vprašanji in iskanji. Res je, da so leta odraščanja navadno polna nihanj, razločevanja, prestavljanja meja, prepoznavanja vrednot in življenjskih usmeritev. Včasih je ta proces naravnost buren. Toda tudi v odrasli dobi in v zrelih letih se ljudje pogosto znajdemo na križpotjih, ki zahtevajo od posameznika veliko notranje moči in zbranosti, da lahko na novo ovrednoti ali prevrednoti že prehojeno pot in si (ponovno) nastavi (nove) življenjske cilje. Spomnim se let svojega odraščanja. Opazoval sem nekaj let starejše, na videz samozavestne fante, takrat stare okoli petindvajset let, in si mislil: »Naj bom končno toliko star kot oni, da mi bodo stvari v življenju jasne!« Dosegel sem njihovo starost, a mi zadeve v življenju niso bile povsem jasne. In mnoge še danes niso, klub mojim zrelim letom.

Ustvarjanje lastne identitete je dinamičen proces, ki se ne konča s to ali ono doseženo diplomo, z odločitvijo za ta ali oni življenjski stan, z (uspešnim) zaključkom te ali one naloge, ampak dà, kakor slikovito pove Frankl, šele zadnji dih našemu življenju celovit pomen.

Notranji obraz, zunanji obraz

Kdo pravzaprav sem? Kaj želim postati? Kakšne naloge mi nalaga življenje? Kako v vsakdanjosti živim vrednote, v katere v globini srca globoko verjamem? Kje poteka tista tanka meja med samouresničenjem in spoštovanjem drugih? Kako na mojo identiteto in mojo samopodobo vplivajo izkušnje iz moje preteklosti, kako jo sooblikujejo ljudje, s katerimi bolj ali manj od blizu delim pot svojega življenja?

Graditev identitete je dinamičen, vseživljenjski proces. Dovolj je, da se ozrem na zadnjih deset, petnajst let svojega življenja in pomislim na razvoj svoje identitete biti oče. Vedno sem si želel biti dober oče. Pri odraščajoči otrocih pomeni biti dober oče čisto nekaj drugega, kot pri majhnih otrocih. Otroci sami so me tega naučili. Če je bilo nekoč, ko so bili otroci še majhni, dovolj, da sem se z njimi igral, jim bral pravljice, jim s svojo navzočnostjo, točnostjo in bližino dajal občutek varnosti, se je v letih njihovega odraščanja to spremenilo. Vse zgoraj našteto (iz otroštva) še vedno potrebujejo, vendar jim to preprosto ni več dovolj. Sedaj potrebujejo še marsikaj drugega, kar od mene zahteva napor, ponižnost, učenje, kar me spodbuja k samopreseganju. Kljub vsem prebranim knjigam in jasnim teorijam sem na svoji koži ugotovil, da je zelo pomembno, recimo, kako v konfliktih z odraščajočimi otroki reagiram jaz. Ko so otroci potrebovali več prostora za rast v samostojnosti, sem se začel učiti, da gresta skrb za otroke (dober oče skrbi za otroke!) z roko v roki z zaupanjem do otrok, jasne besede in postavljanje meja s pogovorom in poslušanjem njihovih hotenj, želja, pričakovanj, načrtov. Preprosto želim reči, da zahteva odločitev biti dober oče pri majhnih otrocih drugačna ravnanja kot pri odraščajočih otrocih. Ali drugače: zahteva rast v identiteti očetovstva, rast v osebni identiteti.

Podobno se nam dogaja na vseh drugih področjih. Spoznavanje samega sebe oziroma graditev identitete je dinamičen proces. Človekova eksistenca je odprta, rast identitete tudi. V trenutku, ko zaživimo z občutkom, da končno »imamo« svojo identiteto, pademo v okostenelost.

Rast v identiteti – nikoli dokončana pot

Pri svojem delu, še posebej psihoterapevtskem, se srečujem z ljudmi, ki si pogosto zastavljajo vprašanja, povezana z njihovo identiteto. Z ljudmi, v katerih se v določenem trenutku življenja z vso silovitostjo prebudi vprašanje: Kdo sem jaz? Je to, kar sem živel in uresničil v življenju, res končni domet moje eksistence?

Nekaterim se pri tridesetih, štiridesetih odpre preteklost, s katero nimajo poravnanih računov in ki hromi njihovo življenje. Drugi se po desetletju ali dveh trajajoči zakonski zvezi sprašujejo, če lahko znotraj konkretnega odnosa ohranijo sami sebe. Kako sooblikujejo mojo identiteto (neodrešeni) odnosi doma, v službi, v soseski, v katere sem vpet? Tretji iščejo poti, kako dati nov smisel vsakdanjosti in preoblikovati pogosto turobno puščobnost vsakdanje izkušnje v nekaj več. Kaj povzroča v meni in v kaj vodi pretirano prilagajanje drugim? Kako gradim svojo samopodobo preko drobnih odločitev, ki jih sprejemam sredi vsakdanjosti – na primer odločitve za bolj zdrav način življenja, odločitve, da si bom prizadeval za boljše odnose, odločitve, da bom znal reči ne in postaviti sebi in drugim meje?

O vprašanjih, povezanih z lastno identiteto, se je potrebno pogovarjati. Pogovor nas ohranja razpoložljive za nenehno osebnostno rast in duhovni razvoj.

Graditev lastne identitete je mozaik uspehov in neuspehov, pravilnih in napačnih izbir, srečno prehojenih in zgrešenih smeri. Rast v identiteti se dogaja tudi takrat, ko nanjo nismo posebej pozorni. Vse misli, besede, reakcije, izbire, odpovedi, napori – vse izrisuje našo identiteto, vse se na koncu zlije v eno samo življenjsko izkušnjo, v pot našega življenja.

Identiteta je temelj

Posameznikova identiteta in posameznikova rast v identiteti je temelj vsega, na kar opozarja letošnji socialni teden, v prvi vrsti dialoga. Če oseba ne ve, kdo je, kaj želi, na podlagi katerih in kakšnih vrednot sprejema velike in majhne življenjske odločitve, stopa v razmerja z drugimi zmedena in v samem izhodišču onemogoča kakršen koli resen dialog, ki lahko skozi pluralnost pripelje do edinosti.

Ravno zaradi tega je letošnji socialni teden priložnost, da obrišemo prah iz nekaterih samoumevnosti, v katere je ujeto naše življenje.

MARTIN LISEC

Prispevek je bil najprej objavljen na strani Socialnega tedna.