Ideja za tokratni komentar se mi je porodila ob povratku z Miločerskega razvojnega foruma, ki je tokrat potekal na temo globalizacije, kulture in ustvarjanja novih poslovnih priložnosti. Vzdušje na forumu je bilo usmerjeno v prihodnost in v iskanje odgovorov na vprašanje kompetenc in vrednot, ki jih od nas terjata sodoben poslovni svet in življenje nasploh. Ko sem se vračal v Ljubljano, sem v polsnu sicer kratkega in udobnega leta razmišljal o tem, kaj so pravzaprav sploh pomembna razvojna vprašanja. Kar hitro sem se pričel vrteti okrog iztočnic, ki sem jih postavil v svoji predstavitvi, in s samospraševanjem o različnih osebnostnih in drugih vidikih človekovega delovanja.
Vprašanja so se vrtela nekako takole. Kje smo pravzaprav Slovenci glede spoštovanja medsebojnih dogovorov. Kakšen je odnos Slovencev do predstavnikov drugih narodov in kultur? Koliko smo spretni in kako se znamo motivirati za najtežje podvige in kadar se soočamo z ustvarjanjem vrednosti? Ali smo Slovenci narod ljudi, ki radi sprejemamo odgovornost? Ali smo naklonjeni medsebojnemu sodelovanju in ali smo škodoželjni, če nekomu uspe pri početju nečesa, kjer smo tudi sami poskušali, vendar z manj uspeha. Kakšen je odnos Slovencev do vrlin, kot so poštenje, pravičnost, integriteta in koliko pravzaprav sploh spoštujemo dano besedo. Je za naključnega Slovenca pošteno, če bi nekomu najprej nekaj vzeli in nato taisto stvar brez odobritve prvotnega imetnika podarili nekomu tretjemu in obratno? Bi spoštovali usten dogovor brez prisotnosti prič tretjih. Se Slovenci pri spodrsljajih sklicujemo bolj na nesrečne okoliščine, naključje ali na našo preslabo predanost k ciljem, ki smo si jih zastavili oziroma na izbor napačne strategije za doseganje zastavljenih ciljev ali pa na nezadostno znanje. Koliko mečemo polena in kako reagiramo, ko nam jih mečejo drugi? Ali izražamo lastno mnenje oziroma nam je ljubše mnenje tretjih, ki mu brez pogojno sledimo. Koliko pravzaprav verjamemo v lastne poslovne načrte in strategije in ali jih sploh poznamo? Ali pišemo pravila zato, da bi jih nato kršili ali zato, da nam znižujejo asimetrijo informacij in lajšajo delovanje? Se raje poistovetimo s šibkejšim ali z močnejšim? Smo se pripravljeni učiti ali nam je ljubše dajanje nasvetov drugim? Kako reagiramo na kršitve pravil drugih in kako smo do kršitev pravil dovzetni sami. Kako Slovenci dojemamo globalizacijo? Vprašanjem ni bilo videti konca.
Po vsebini se vprašanja nekako vsako na svoj način dotikajo številnih razprav ob robu foruma. Na forumu smo namreč veliko govorili o kulturi, dobrih poslovnih praksah, pomenu izobraževalnega procesa pri sooblikovanju novih gospodarskih trendov, o vplivu sodobnih migracijskih tokov na gospodarski razvoj in podobnih. Rdeča nit razprav se je vseskozi vrtela nekako okrog dejavnikov gospodarskega in družbenega razvoja in okrog državnega okvirja, ki naj gospodarjenje spodbuja. Denimo o tem, kje so razlogi za to, da sodobni finančni tokovi, ki jih poganjajo veliki državni investicijski projekti in financiranje multinacionalk, praktično ignorirajo največji del gospodarstva, ki ga predstavljajo mikro-podjetja, ki so skoraj povsem odrezana od finančnih virov za svoje poslovne projekte. Ali pa o tem, da je za vlaganja potrebna kultura vlaganj pri ljudeh v neki družbi, ki spodbuja kapitalske tokove in razvitost nevidnega kapitala, ki ga predstavljata znanje in vrednotni okvir vsakega izmed nas, ter o tem, da sta za razvoj potrebna spodbujanje kreativnosti v procesu izobraževanja in zdrava mera tekmovalnosti že v rani dobi otroštva. Ali pa o tem, da je znanstveno-raziskovalni okvir preveč tog, zbirokratiziran in vezan na državno financiranje ter o tem, da je prihodnost zaradi narave znanja in negotovosti, ki je zmeraj prisotna v gospodarstvu, praktično nemogoče napovedovati.
Ko sem se nekako prebil skozi te in podobne misli in jih prefiltriral na izobraževalne programe in na učne vsebine v programih s področja ekonomije in poslovnih ved pri nas, se je kaj hitro izkristalizirala misel, s katero se je pravzaprav forum odprl, da sta namreč za razvoj potrebna vera v uspeh in znanje, ki mora stati na ramenih filozofije intelektualne poštenosti in moralne čistosti, kar se lahko v največji meri razvije v okolju vzajemne in enake svobode vseh, brez privilegijev za nekatere. Filozofija in morala sta v učnih načrtih ne le slovenskih fakultet premalo vključeni. Ob tem lahko zaznamo preveč učenja na pamet in premalo poudarka na kreativnem razmišljanju. Takšno izobraževanje le stežka rodi ljudi, ki sprejmejo kritiko na lasten račun, ki imajo občutek za osebno odgovornost, ki so zadosti motivirani in tekmovalni, in ki imajo zadosti visoko stopnjo vedoželjnosti, ki spodbuja k nabiranju novega znanja.
Na vprašanje koliko smo Slovenci razvojno naravnani najdemo odgovor v vsakem izmed nas, če se le dovolj časa igramo s podobnimi vprašanji, kot so me okupirala med povratkom iz Miločera. Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni.
MITJA STEINBACHER
Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
