Reke prebežnikov se še naprej valijo proti mejam Evropske unije. V letošnjem letu jih je vanjo vstopilo že skoraj tristo petdeset tisoč. Njihovemu valu še ni videti konca. Kako jim pomagati in istočasno vsaj kratkoročno rešiti krizo, je poglavitno vprašanje, ki še naprej ostaja neodgovorjeno.
Tisoči prebežnikov vsakodnevno preko Sredozemskega morja prihajajo v Evropsko unijo. V mesecu juliju jih je v Evropsko unijo vstopilo kar sto tisoč, od tega skoraj petdeset tisoč v Grčijo. Predvidevajo, da bodo države članice Evropske unije letos obravnavale blizu milijon prošenj za mednarodno, začasno oziroma humanitarno zaščito. Prebežniki trdijo, da bežijo iz vojnega območja, ker jih je utemeljeno strah pred pregonom, s čimer naj bi jim avtomatično pripadal status mednarodne zaščite.
Morda res. Večina bo kljub vsemu neuspešna, saj je za podelitev statusa mednarodne zaščite potrebno izkazati resno grožnjo telesni integriteti posameznika. Prebežniki bodo denimo v Nemčiji težko dokazali, da se nobena od obmejnih tretjih držav Evropske unije ne šteje za varno državo, ki bi lahko obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito. Veliko število pa jih želi oditi na sever Evrope, predvsem zaradi upanja po boljšem življenju. Večina prebežnikov si želi v Nemčijo, Združeno kraljestvo, države Beneluksa in v nordijske države. Te države jim večinoma ne verjamejo in so zelo zadržane pri podeljevanju zaščitnih statusov. Preostale države jih ne zanimajo, še najmanj pa Grčija, ki zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni zmožna obravnavati njihovih prošenj, zaradi česar jih samo popiše in nato kar najhitreje spušča preko svojega ozemlja.
Večina evropskih držav se prihodov novih prebežnikov brani oziroma celo boji. Nekatere kot je Madžarska celo gradijo zid, ki naj bi preprečil njihov prihod. Jasno je, da zid ne bo preprečil prihodov, kvečjemu bo zvišal dobičke trgovcev z ljudmi, ki bodo za prehod madžarske meje zaračunali nekajkrat več kot sedaj. Druge države prihajajoče posameznike površno in čez palec označujejo kot teroriste, s čimer opravičujejo politiko zavračanja. Takšni in podobni ukrepi in oznake vodijo v nestrpnost, diskriminacijo in nasilje.
Priseljenci zagotovo poživijo lokalna gospodarstva, čemur večina vlad ne oporeka. Vprašanje pa je, ali je takšno število prebežnikov, kot jih bo v letošnjem letu prišlo v Evropsko unijo, dolgoročno vzdržno? Verjetno ne. Katerokoli okolje bi se s prihodom skoraj milijona prebežnikov v tako kratkem času kot je eno leto, težko soočilo. Še tako strpno, svobodomiselno in odprto prebivalstvo se lahko kaj hitro obrne zoper prebežnike. Še posebej spričo težkih gospodarskih in socialnih razmer v najbolj obremenjenih južnih in vzhodno evropskih državah. Zato dileme varstva človekovih pravic tako ne moremo obravnavati izven konteksta finančnih in preostalih zmožnosti posameznih držav, da sprejmejo takšno veliko število prebežnikov in priseljencev. Tudi v tistih najrazvitejših.
Evropska komisija je sicer pred kratkim sprejela nov program pomoči državam članicam pri obravnavi priseljencev in prebežnikov. A to je le kaplja v morje. Pametne in enkratne rešitve takšnih težav zaenkrat še ni na obzorju, zaradi česar je potrebno izoblikovati nekaj predlogov za holistično obravnavo tako prosilcev za mednarodno zaščito kot konteksta, ki povzroča njihove kalvarije.
Več lahko preberete na Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
