Španija ima za razliko od naše zgodovinske izkušnje precej staro in dolgo tradicijo odprtega spopadanja razsvetljenskih liberalcev oziroma protolevičarjev s katolištvom ter katolištva z njimi. Spopadi so hitro postali nasilni. Prvi »moderni« poboji kristjanov zaradi sovraštva do vere v Španiji segajo v prvo polovico 19. stoletja, ko je pri nas še vladal »večni« katoliški režim matere Avstrije. V Madridu so leta 1834 antiklerikalci ubili triinsedemdeset redovnikov, češ da so ti s kolero zastrupili studence. V času liberalnih vlad so iz Španije morali bežati zdaj jezuitje, zdaj kdo drug iz cerkvene sfere. Sveti škof Anton Marija Klaret, ustanovitelj klareticev, je leta 1871 umrl v pregnanstvu v Franciji. Španske karlistične vojne 19. stoletja so bile napoved in zla podlaga velike španske državljanske vojne v 20. stoletju. Povzemimo: v primerjavi s španskimi prekucijami je bilo slovensko protikatolištvo pred drugo svetovno vojno dokaj milo, skoraj plašno.
Slovenska levičarska javnost to nerada sliši, ampak kar je res, je res. Španska levica se je med državljansko vojno kompromitirala z enim od najhujših preganjanj posvečenih oseb in pobožnih kristjanov, kar jih pozna moderna Evropa. Skupno je bilo v protiverskih »čistkah« v zaledju fronte ubitih okrog sedem tisoč duhovnikov, redovnikov in redovnic; samo julija in avgusta 1936 jih je bilo ubitih tri tisoč. Naša javnost rada preskoči podatek, da so v Španiji gorele cerkve in samostani ter bili ubiti katoličani, še preden se je španska državljanska vojna sploh začela. Španska druga republika, ki je delovala po letu 1931, ni obvladala različnih revolucionarnih skupin in ji ni uspelo zaščititi cerkvenih ljudi in stavb. Samostani so že leta 1931 goreli na jugu, leta 1934 pa na severu Iberskega polotoka. Tudi ta nered je bil vzrok, da se je poleti 1936 dvignil general Francisco Franco, dotlej sicer zvest republiki, in sprožil krvavo državljansko vojno. Timing španskih tragičnih dogodkov in bratomornega spopada je podoben slovenskemu: najprej revolucionarno nasilje, nato domobranci in državljanska vojna.
Medtem ko je slovensko levičarstvo prek Tita vse bolj, v času druge svetovne vojne pa popolnoma, obvladovala komunistična Moskva s Stalinom na čelu, je bila španska levica v prvi polovici 20. stoletja bolj pluralna. Njena posebnost so anarhisti, ki tolike množičnosti in tako visoke stopnje organiziranosti kot v Španiji niso dosegli nikjer v Evropi. A močno nasprotje med anarhisti, komunisti in socialisti je bilo tudi eden izmed razlogov za poraz v državljanski vojni. Špansko levičarstvo je doživelo vojaški poraz, nato pa represijo, preganjanje in izgon mnogih iz domovine. Slika na Slovenskem je obrnjena. Tu je levičarstvo tisto, ki v državljanski vojni zmaga, izvede izvensodne poboje, udejanja represijo nad nasprotniki, mnoge požene iz domovine.
Še to. Današnji zmerni španski levičar svetovnonazorsko ni nujno ateist ali nekristjan (marsikateri hodi k nedeljski maši), četudi je, politično gledano, antiklerikalec. Tako v španskem vstajniškem gibanju 15-M (vzniknilo je spomladi 2011) kot v novi radikalno levi politični stranki Podemos so verni posamezniki pa tudi katoliške skupine, ki sodelujejo pri sprejemanju političnega programa. Stranka Podemos je celo ustanovila svojo sekcijo za religijo in duhovnost. Politična drža slovenskega levičarja je veliko bolj povezana z ateističnim svetovnim nazorom. V Sloveniji tudi velja, da sodelovanje katoličanov na vstajniško levičarski sceni skoraj ni mogoče in se razume kot izdajstvo.
Zapaterova »genderizacija« in mobilizacija katolištva
Na Španskem se je levica po koncu diktature (leta 1975) in mirnem prehodu v demokracijo dvignila iz katakomb, vrnila iz pregnanstva in nato več mandatov zapored vladala (socialistične vlade Felipeja Gonzáleza). V času socialističnih vladavin se je Španija dokončno demokratizirala in odprla Evropi, v času desnih vladavin pa je doživela velik ekonomski razcvet.
Ne moremo mimo dveh mandatov socialista Joséja Luisa Zapatera (2004–2011). V tem času je namreč prišla na dan nova ideološka usmeritev španske levice, ki je vzela za svoji idejo nikoli dovolj razširjenih človekovih pravic in idejo teorije spola. Zapatero si je kot sveto poslanstvo postavil cilj, da bo teorijo spola resno in dosledno prevedel v prakso oziroma uvedel pravo in upravo.
»Genderizacija« je v prvem desetletju novega tisočletja v Španiji delala velike korake. Velika pa je bila tudi mobilizacija španskega katolištva. Množični protesti katoliških združenj in zagovornikov družine, po tihem pa tudi Svetovni dan mladih v Madridu (avgusta 2011 z dvema milijonoma udeležencev), so nemalo vplivali na to, da je na predčasnih volitvah jeseni 2011 socialistična stranka izgubila. Pri branju knjige Nova levica in krščanstvo imejmo pred očmi, da je bila napisana prav v času, ko se je Zapatero intenzivno ukvarjal z uveljavljanjem nove vizije spolnih identitet, družine in družinskih razmerij, katoliška javnost pa vse bolj rasla v zavedanju teh namer in nastopanju proti njim.
Politično vzdušje v razmerju med kristjani in levo oblastjo v Španiji leta 2010, ko sta Contreras in Poole pisala to knjigo, je bilo podobno političnemu vzdušju v razmerju med kristjani in levo oblastjo v Sloveniji leta 2015.
Besedilo je odlomek iz spremne besede nove knjige Nova levica in krščanstvo, ki jo lahko naročite na povezavi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
