Zdravnica zavrne pacienta in ga pošlje po novo napotnico. Z vztrajanjem sorodnika ga na drugem oddelku sprejmejo in še isti večer operirajo. Bil je skrajni čas. Pri tem istem pacientu se nek drug zdravnik zelo zavzame in naredi največ kar lahko. Ko je vse končano, mu želi sorodnica bolnika v zahvalo podariti steklenico vilijamovke. Prijazno zavrne in pove, da je to kar je naredil, njegovo delo.

Še drugi primer iz zdravstva. Kakšen mesec nazaj je bila moja mama v bolnišnici. V sobi z njo je bilo tudi nekaj precej nemočnih pacientk, ki so potrebovale veliko pomoči. Bila je priča, kako je te bolnice medicinsko osebje nadiralo in bilo zelo neprijazno z njimi. Vse to so posamezni primeri. Ti trije konkretno iz UKC Maribor. O veliko podobnih primerih – pozitivnih in negativnih – lahko slišimo tudi iz drugih bolnišnic.

Posameznik je (ne)močen

In tukaj se skriva eden največjih izzivov. Posamezniki lahko vedno rušijo ali gradijo. Če je veliko takšnih, ki rušijo, se začne rušiti tudi celota. V zadnjem času tudi sam dobivam občutek, da se zdravstveni sistem počasi ruši. Še en pokazatelj: Sin je bil naročen na manjši poseg. Po takratni napovedi bi moral priti na vrsto februarja. Ko maja ni bilo nobenega sporočil, sem klical. povedali so mi, da so se čakalne dobe povečale in bo naj-verjetneje na vrsti šele jeseni.

Celota – UKC

Delovati mora sistem ko celota. Če se osredotočim na UKC Maribor, imajo na spletu pod naslovom poslanstvo in vizija zapisno približno eno stran. Ključno sporočilo se skriva v prvem odstavku, ki pravi: “Zaposleni v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor izvajamo celovito, do ljudi prijazno, bolnišnično in ambulantno specialistično dejavnost na sekundarni in terciarni ravni za prebivalce Maribora, okolice, severovzhodne Slovenije kot tudi celotne Slovenije in tujine. Obenem je UKC Maribor učni zavod za vse poklice zdravstvenih in nezdravstvenih delavcev, dodiplomskih in podiplomskih študentov.”

Zgoraj navedeni posamezni primeri ne predstavljajo celovite in do ljudi prijazne dejavnosti. Če to še ne pomeni katastrofe, pa je vsaj močan kazalec, da je nekaj narobe. Po drugi strani pa je to poslanstvo / vizija tako splošna, da težko rečemo, da ne drži. Sploh ni potrebe, da bi načrtovali konkretne dejavnosti za njeno uresničevanje. Poslanstvo je potrebno z vso močjo začutiti, ko stopiš v ustanovo. In v UKC Maribor močnih občutkov, ki kažejo na to poslanstvo, nisem dobil. Ob treh rojstvih, nekaj manjših lastnih zadevah in treh težjih boleznih pri starših, se je nabralo nekaj priložnosti, kje bi to lahko začutil.

Problema bi se lahko začeli lotevati na nivoju same ustanove. Kako bi se lahko tega lotili. Poti je več. Ena od možnosti je gotovo bolj jasno in prečiščeno poslanstvo, ki res odseva tisto, kar bolnišnica želi biti. To kar pa želi biti, je gotovo tudi stvar bolnikov in njihovih svojcev. Ali je zmožna ustanova kot je UKC Maribor odpreti prostor za soustvarjanje poslanstva, vizije in ključnih vrednot? Ne vem. Zagotovo pa je to ena najboljših poti.

Mayo: Potrebe pacienta na prvem mestu

Ne vem sicer, kako so do svojega poslanstva prišli na Kliniki Mayo. Glede na to, da so najboljša bolnišnica v letu 2014/2015 v ZDA, pa je precej verjetno, da temu poslanstvo sledijo in temeljna vrednota pri njih drži. Samo poslanstvo in vrednota me tudi prepričata, ker sta kratki, konkretni:

Poslanstvo

Navdihovati upanje in prispevati k zdravju in dobremu počutju z zagotavljanjem najboljše skrbi za vsakega bolnika z integriranim klinično prakso, izobraževanjem in raziskavami .

Temeljna vrednota: Potrebe pacienta so na prvem mestu.

Zagotavljanje najboljše skrbi za vsakega bolnike in to, da so potrebe bolnika na prvem mmestu, je zelo jasno. Je tudi zelo zahtevno. Očitno so uspeli to konkretizirati v praksi.

Kartoteke še vedno prenašamo

Seveda lahko v neki posamezni bolnišnici – tudi v UKC Maribor – rečejo, da je slovensko zdravstvo slabo, da ne omogoča kakovostnega dela in solidnega plačila za to. V veliki meri to drži. Če samo pogledamo, kako dolgo se že govori o elektronski kartoteki, pa je še vedno treba prenašati neke bolj ali manj zapečatene kuverte. Da ne govorimo o tem, kako bi lahko preko IKT sistema enostavno uredili naročanje in s tem verjetno tudi skrajšali čakalne dobe. Zdravstveni sistem postaja slabši . A tudi zdravstveni sistem v ZDA ni dober. V celoti gledano je verjetno slabši kot naš. To pa ne onemogoča dobrim ustanovam, da delujejo odlično. Prepričan sem, da ni edini razlog ta, da v Kliniki Mayu pacienti plačujejo zdravstvene storitve. Pravzaprav jih plačujemo tudi v Sloveniji.

Podpora z vrha

Dobre in odlične posameznike seveda potrebujemo, a največ prispevajo, če s svojim delovanjem zboljšujejo tudi sistem. Že samo samo odlično delo posameznega zdravstvenega delavca izboljšuje zdravstveni sistem. Preveč energije pa se izgubi, če to ni podprto z vrha – če ni mehanizma, ki preko dobrega dela posameznikov zagotavlja kakovost.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.