Nenačrtovano sva se z prijateljem odpravila na turno smučarski vzpon na Vrtačo. Planirala sva preplezati povsem drugo grapo, a naju je pogled na Vrtačo premamil.
Vrtača
Gora Vrtača velja za precej priljubljeno goro, visoko le malo pod dva tisoč dvesto metrov nadmorske višine. Je najvišji vrh na grebenu, po katerem teče državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Po južnih pobočjih Vrtače se nahaja znana Slovenska planinska pot, katera povezuje Begunjščico in Stol. Sicer pa na sam vrh vodi več poti iz različnih izhodišč. Proti vrhu se mnoge med seboj združijo. Nekateri menijo, da se lahko tudi v najlepšem poletnem vremenu zgodi, da boste kdaj stali sami na tem vrhu, a moje izkušnje so malce drugačne, saj sem na vrhu stala sama le v zimskih razmerah. Iz vrha gore se razprostira čudovit razgled na obe deželi, tako Avstrijo kot Slovenijo. V obeh deželah pa je v lepem vremenu možno opazovati jezera, lepo se vidi tudi Blejsko jezero, za katerim pa se že dvigujejo mogočne Julijske Alpe.
Pozimi na Vrtačo najpogosteje preko Zelenice
Običajno se večina pohodnikov odpravi na Vrtačo preko nekdanjega smučišča Zelenica, katera velja za mnoge le kot prehodna postojanka na turah. Preko Zelenice se najpogosteje odpravljamo na Triangel, Begunjščico, Roblek, Stol in seveda Vrtačo. Pot, ki nas vodi preko Zelenice, nato Suhega rušja proti Vrtači velja za delno zahtevno označeno pot. Seveda to velja za poletne razmere, medtem ko za zimske turno smučarske vzpone velja za zahtevno. Pot velja za obljudeno, dobro označeno in v idealnih razmerah se tam sreča mnogo pohodnikov. Na tokratnem vzponu pa sva do Zelenice srečala mnogo turnih smučarjev in tudi pohodnikov, na poti dalje proti Vrtači pa le še štiri, od katerih pa se je proti vrhu podal le eden. Pa seveda se je še ta ob pogledu na strmo grapo raje obrnil pred vrhom.
