Lansko leto je pri Inštitutu Karantanija izšla knjiga Milovana Đilasa, Novi razred. Analiza komunističnega sistema. Slovenci smo tako prevod v slovenskem jeziku dobili prvič, čeprav je bila knjiga napisana že leta 1957 in je bila do danes prevedena že v več kot 40 jezikov. Delo, ki je bilo dolga desetletja v Jugoslaviji prepovedano (prva izdaja je izšla v New Yorku), se je znašlo skupaj z Orwellovima deloma Prašičja farma in 1984 celo na seznamu stotih najbolj vplivnih knjig, napisanih po drugi svetovni vojni. Kot je v predgovoru h knjigi napisal Bernard Nežmah: »Neobstoječi Đilas, ki je hiral v zaporskih celicah, je postal svetovni kritik Titovega režima gospostva partijskega razreda.« Zaradi knjige je bil Đilas, ki je bil pred tem že obsojen in zaprt zaradi pozivov k večji demokraciji in svobodi izražanja mnenj (objavljenih v reviji Borec), ponovno postavljen pred sodišče ter si s tem delom, ki so ga njegovi znanci pretihotapili iz države ter tako omogočili objavo, zaradi delikta sovražne propagande prislužil še dodatnih sedem let zapora. Toda to ni bilo vse. Đilasu, ki je veljal do leta 1954 za enega najtesnejših sodelavcev maršala Tita in je postal za kratek čas celo predsednik zvezne skupščine SFRJ ter so v njem nekateri videli Titovega naslednika, so po objavi te knjige poleg svobode odvzeli še odlikovanje narodnega heroja ter vojaški čin. V Jugoslaviji je tako postal neobstoječa oseba, po izstopu iz Zveze komunistov pa je ostal še brez plače in sredstev za preživljanje. Kot je napisal Nežmah: »Potem se mu je nasmehnil nadrealistični paradoks. Honorarje za članke v Borbi je pošiljal kot pomoč knjižnici v Nikšiću, po odstavitvi pa so mu tamkajšnji pravoverni komunisti vrnili denar, češ da ni vreden, da bi jim ga podaril.« Vrnjeni denar je Đilasu in njegovi družini v takih razmerah prišel še kako prav. Toda čeprav je postal doma in v svetu eden najbolj znanih in odločnih kritikov komunističnega sistema, se do konca življenja ni odpovedal komunistični ideji.

Novi razred je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak Slovenec. Knjiga namreč popolnoma razgalja komunizem in njegove tvorce. Avtor nas skozi poglavja analitično pelje od izvorov komunistične ideologije do sedanjega sveta (sveta, kakršen je bil, ko je bila knjiga napisana – ki pa ni dosti drugačen od sveta, v katerem v Sloveniji danes živimo). Pojasni razliko med zgodnjimi revolucijami, ki jih je doživel svet, in komunistično revolucijo. Jasno pove, da ne gre za podoben proces, ampak da je komunistična revolucija na glavo obrnila vse zakonitosti prejšnjih. Če so revolucionarne metode in stranke po koncu državljanske vojne in tuje intervencije v vseh zgodnejših revolucijah usahnile in je sledila odprava teh metod in strank, pa po komunističnih revolucijah »komunisti nadaljujejo tako z metodami kot oblikami iz časa revolucije in njihova partija šele tedaj prevzame skrajno obliko centralizma in ideološke ekskluzivnosti« (str. 35). Če je bila v zgodnejših revolucijah vsaj obrobna pozornost namenjena odstranitvi resničnih nasprotnikov, nikakor pa ne tudi tistih, ki bi nasprotniki šele lahko postali, pa se v komunizmu niso borili samo proti dejanskim nasprotnikom, temveč tudi proti vsakemu potencialnemu. Đilas ob primerjavi zgodnejših revolucij in komunistične napiše, da je bil pri zgodnjih revolucijah končni rezultat pogosto večja pravna varnost in večje državljanske pravice, kar je ravno obratno kot pri komunistični revoluciji. Revolucionarje, ki so dejansko sprejemali ideje revolucije ter verjeli v njihovo uresničitev, so navadno likvidirali, ohranila pa se je tista skupina znotraj revolucionarnega gibanja, ki je revolucijo razumela kot dostop do oblasti. To trditev je na svoji koži občutil tudi sam Đilas, ki sicer ni bil likvidiran, ga je pa oblast izbrisala iz javnega življenja, kar za nekaj let zaprla, mu leta 1955 sodila in ga obsodila na tajnem (!) procesu, mu vzela potni list in prepovedala potovati (kasneje je morala nekatere ukrepe tudi zaradi njegove prepoznavnosti v tujini omiliti).

Po prevzemu revolucije se tako oblikuje nov razred, katerega značilnosti v ločenem poglavju Đilas zelo dobro popiše. Za slovenski prostor je opis še toliko bolj zanimiv (ali šokanten), ker se skoraj popolnoma še vedno ujema s karakteristiko današnje slovenske oblasti. Novi razred tako črpa svojo moč, privilegije, ideologijo in navade iz posebne oblike lastnine – »kolektivne lastnine, ki jo /novi razred/ upravlja in z njo razpolaga v imenu države in družbe«. Kot pravi Đilas: »Če bi komunistom odvzeli njihove lastninske pravice, bi to pomenilo, da bi jih ukinili kot razred. Če bi jih prisilili, da dopustijo udeležbo pri tem lastništvu tudi drugim družbenih silam ali natančneje, da jim dovolijo, da njem odločajo, bi jim odvzeli monopol nad lastnino, ideologijo in oblastjo. To bi bil začetek svobode in demokracije v komunizmu, konec komunističnega monopolizma oz. totalitarizma. Dokler se to ne zgodi, ni mogoče govoriti o resnih, bistvenih spremembah v komunističnih sistemih, vsaj ne s stališča tistih, ki resno razmišljajo o družbenem napredku.« (str. 59) V tem poglavju je novi razred res razgaljen.

Zelo zgovorno je tudi poglavje o partijski državi, katere vzpostavitev sledi po formiranju novega razreda. Kot pravi avtor, ljudje v tej državi zelo hitro ugotovijo, kaj smejo in česa ne. Prebiranje tega poglavja nam omogoča res bolje razumeti tudi današnjega človeka v našem prostoru. Đilas namreč zelo nazorno oriše pot, ki jo mora narediti državljan partijske države, če hoče v njej preživeti. V komunistični državi je cela vrsta funkcij pridržanih izključno samo za člane partije, državo in vojsko komunisti obravnavajo izključno kot svoji orodji. Pomembno vlogo ima za komuniste sodstvo, kjer je sestava zelo pomembna, »saj bi tako imeli zagotovilo, da bo še naprej odločalo v skladu z nameni partije oz. v duhu socializma« (str. 91). Za partijsko državo je bistvena osebna diktatura, monopol nad idejami oziroma obvezna idejna enotnost pa je samo njena dopolnitev in maska. Komunisti so tam, kjer niso na oblasti, zagovorniki najbolj demokratičnih ukrepov, ker to olajšuje njihov boj. Partija je v času boja za oblast celo lahko voditeljica delavskih množic in se bori za njihove interese, takoj »ko prevzame oblast, pod pretvezo, da je nosilka interesov delavskega razreda in delovnega ljudstva, pa prevzame popoln nadzor in vse dobrine v svoje roke« (str. 99). Komunisti pa postanejo tudi nasprotniki vseh demokratičnih oblik, ker naj bi bile »buržoazne«. In kot pravi v nadaljevanju tega poglavja, je »tovrstni totalitarni vladavini diktatura proletariata teoretsko opravičilo ali v najboljšem primeru ideološka maska za oblast peščice oligarhov« (str. 100). V tem poglavju tudi razloži, zakaj komunistična država ni pravna država in na kakšen način ta deluje, ko mora nekomu dokazati »sovražno dejavnost«. Ne pozabi tudi omeniti, kako postane jezik pod komunizmom nekaj drugega. Na to že vrsto let opozarja tudi Justin Stanovnik, tu pa tudi Đilas jasno napiše, da »so besede sicer iste, toda izrazi, pojmi, notranji smisel pa so samo njihovi, komunistični« (str. 125).

Đilas se v knjigi posveti tudi dogmatizmu v gospodarstvu, do katerega pride po prevzemu komunistične oblasti. Sindikalne in druge poklicne organizacije vidi zgolj kot privesek edinega lastnika in oblastnika – politične oligarhije, saj drugega zaradi svojega namena in delovanja po njegovem ne morejo biti.

Za naš čas in prostor, za razumevanje odsotnosti kritičnosti pri današnjem človeku v Sloveniji, ki je šel skozi ves proces preoblikovanja v novega človeka, je zelo pomembno tudi poglavje z naslovom »Tiranija nad razumom«. Novemu razredu ni dovolj, da si človeka podjarmi s prevzemom njegove lastnine, hoče tudi njegov razum. Tako voditelji stalno »dvigujejo« zavest, ljudi spodbujajo, da »proizvajajo«, polnijo jim glave s plehkimi marksističnimi obrazci in plehkimi političnimi stališči voditeljev. Ljudi stalno silijo k izražanju vdanosti socializmu in »prepričanju ljudi o nezmotljivosti in resničnosti obljub voditeljev«. Državljana v komunističnem sistemu, tako Đilas, nenehno grize vest, da je kaj naredil narobe ter mora stalno dokazovati, da ni sovražnik socializma. K takemu vedenju silita tudi šolski sistem in vsa družbena in intelektualna dejavnost. »Novinarji, ideologi, plačani pisci, posebne šole, odobrene vladajoče ideje in ogromna materialna sredstva se namenjajo za to »dvigovanje« socializma.« (str. 160). Oblast skuša na vse načine onemogočati izražanje vsake zavesti, drugačne od uradne. Đilas sicer pravi, da tudi v komunizmu ljudje razmišljajo, celo razmišljajo drugače, kot je predpisano, toda njihovo razmišljanje »ima dva obraza – enega zase in svoje bližnje, drugega za javnost, uradno« (str. 161). V tem poglavju prikaže tudi vpliv komunizma v znanosti, njegov poseg v umetnost, izpostavi cenzuro ter samocenzuro in ideološko diskriminacijo, ki je v resnici usmerjena v celotno družbo in v vsakega posameznika. To poglavje konča takole: »Zgodovina bo komunistom marsikaj oprostila in ugotovila, da so jih v mnoga surova dejanja prisilile razmere in potreba po obrambi svojega obstoja. Toda dušenje vsake drugačne misli in izključni monopol nad razmišljanjem zaradi obrambe njihovih osebnih interesov bosta pribila komuniste na sramotilni steber zgodovine.« (str. 177)

V zadnjih poglavjih se nato posveti še cilju in sredstvom, ki jih komunizem zasleduje oziroma uporablja, pri čemer ugotavlja, da »so komunistične metode verjetno najbolj surove v zapisani zgodovini«, ter dodaja, da se komunistično gibanje preko moralne krize, političnih spletk in podtikanj, z medsebojnim obrekovanjem in brezobzirnim sovraštvom, razvratom in duhovnim ter intelektualnim razsulom počasi vzpenja, »tre skupine in posameznike, odmetava, kar je odveč, kali svoje jedro in dogmo, svojo moralo in psihologijo, intelektualni interes, ozračje in slog dela« (str. 186). Prav tako ugotavlja, da nekdanji heroji, ki so bili nekoč pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje življenje za idejo ter za dobro ljudstva, »če niso padli ali bili potisnjeni vstran, postanejo sebični bojazljivci brez idej in tovarištev, pripravljeni, da se odrečejo vsemu – časti, imenu, resnici, morali, samo da ne izpadejo iz vladajočega razreda in hierarhičnega kroga« (str. 188). V poglavju z naslovom »Bistvo« pove, da tudi njegove teorije o komunizmu ni mogoče sprejeti kot popolno, da pa kljub temu lahko na najbolj abstrakten teoretični način govori o bistvu sodobnega komunizma. Čemur lahko pritrdimo, glede na to, da mu je pripadal, najprej kot pomemben del sistema, nato kot tisti, ki mu je ostal zvest v (sicer izvorni) ideji do konca svojega življenja. Prav to zadnje me je kot bralko te knjige na neki način presenečalo, saj mi ni jasno, kako je ob tako natančni in pravilni (če opazujem dogajanje pri nas od leta 1941) analizi v ideji komunizma sicer lahko videl karkoli dobrega. Kot sam namreč ugotavlja, da vsako komunistično gibanje in vsaka komunistična revolucija pripelje do vseh deviacij, ki jih skozi knjigo predstavi. Tako jasno napiše, da je »komunizem nastal kot ideja, ki je v sebi nosila seme njegove totalitarne in monopolistične narave« ter da je tiste vrste totalitarizma, ki v sebi »združuje tri osnovne dejavnike nadzorovanja ljudi« (oblast, lastnina in ideologija). Po njegovem komunizem mora biti totalitaren, izključujoč in izoliran ravno zato, ker je oblast njegova najbistvenejša sestavina.

Ob koncu knjige razmišlja še o nacionalnem komunizmu ter o podobi sveta v času, ko je delo nastajalo. Za bralca so tudi koristna in uporabna na koncu knjige podana dodatna pojasnila o nekaterih obravnavanih osebah, dogodkih in pojmih, ki jih je sestavil Andrej Godeša. Ta pojasnila so dobrodošla še posebej za mlajšo generacijo, ki ni živela v času, ko je Đilas pisal, zato so zanje nekateri omenjeni politiki ali dogodki, ki so se takrat zgodili in so tako ali drugače pomembno vplivali na tisti čas, popolnoma nepoznani.

Zakaj torej prebrati to knjigo? Kot je napisal Nežmah – Novi razred je »stara knjiga o starih časih, ampak princip, o katerem Đilas piše v tej knjigi, je še vedno izjemno dejaven, in pravila, po katerih je razred oblastnikov kadroval, so v veliki meri še vedno podobna. Še vedno imamo zelo resno težavo s sodstvom, ki ni nikoli bilo sposobno narediti katarze, narediti lastne zgodovine in spregovoriti, po kakšnih merilih se je nekoč sodilo. Ni bilo obračuna s preteklostjo. … Ta knjiga je še vedno ogledalo sedanjosti oziroma se lahko ob njenem branju človek zamisli, da za marsikaterim našim delovanjem stoji podoben mehanizem kot v Đilasovem času.«

Knjiga Milovana Đilasa Novi razred. Analiza komunističnega sistema v prevodu Nikija Neubauerja je izšla pri Inštitutu Karantanija, naročite jo lahko na Časniku. Besedilo je najprej izšlo v reviji Zaveza.

Sorodni Prispevki:

• Partijska knjižica 0004 ali zaporniška številka 6880 Ljudje smo si različni, to čivkajo že vrabci na strehi. Najbolj se različnost pokaže tedaj, ko je potrebno oceniti neko osebo, ne glede na to...
• Ko bo Slovenija rešila dve temeljni vprašanji Sloveniji se bo odprla doba novega zagona, ko bo rešila dve temeljni vprašanji, ki jo priklepata k tlom, da se ne more dvigniti iz meglene...
• Zlo stoletja na tranzicijski način Prav ta čas prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina Besançona Zlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti,...
• B. Sajovic, Demokracija: Recenzija Đilasove knjige Novi razred Nekdanji partijski disident Milovan Đilas je že leta 1957 v svoji knjigi Novi razred napisal uničujočo kritiko komunističnega režima, v katerem je bil sam nekoč...