Od sprejema odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Patria, ki je razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča RS, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani ter zadevo dodelilo drugemu sodniku na Okrajnem sodišču v Ljubljani v novo odločanje, smo lahko prebrali številne komentarje in reakcije na takšno odločitev. Odločitev so komentirali mediji, akademiki, predstavniki sodišča in poleg državnega tožilca, ki je zastopal obtožni predlog, še en predstavnik Vrhovnega državnega tožilstva RS.
Sama doslej javno nisem izrazila svojega strokovnega stališča do obtožnega akta in do sodb vseh treh sodišč rednega sodstva. Ker pa je ukrepanje državnega tožilca in sodišč v tej zadevi in predvsem njihovi komentarji odločitve ustavnega sodišča močno vplivalo na ugled pravosodja in ker so ustavni sodniki s svojo odločitvijo sodnikom in tudi državnemu tožilcu dali priložnost, da popravijo kršitve, ki so jih zagrešili, sem ocenila, da je prav, da zaradi profesionalne integritete predstavim svoje stališče v tej zadevi.
Ustavno sodišče je opravilo presojo sodb z vidika spoštovanja načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave), ki določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Načelo zakonitosti od državnega tožilca in nato od sodišča zahteva, da v opisu kaznivega dejanja konkretizirano navedeta vse znake kaznivega dejanja. Če v opisu kaznivega dejanja, pa naj bo to v obtožnem predlogu ali pa v sodbi, manjka kateri od znakov kaznivega dejanja, gre za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu.
Ustavno sodišče je ugotavljalo kršitev načela zakonitosti le v sodbah vseh treh sodišč in ne tudi v obtožnem predlogu, saj je bila presoja obtožnega predloga z vidika spoštovanja načela zakonitosti v pristojnosti teh sodišč. Ugotovilo je, da že v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani nista konkretizirana objektivna znaka kaznivega dejanja »sprejem obljube nagrade« oziroma »obljuba nagrade«, saj v opisu dejanja, za katero so bili ustavni pritožniki obsojeni, niso bila navedena zunanjemu svetu zaznavna ravnanja ustavnih pritožnikov, s katerimi naj bi sprejeli oziroma dali obljubo nagrade. To preprosto pomeni, da dejanja, za katera so bili obsojeni, niso kazniva dejanja. Kršitve ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu (v zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je ta kršitev v 372. členu določena kot kršitev kazenskega zakona, ker je bil zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje) nista odpravili niti Višje sodišče v Ljubljani niti Vrhovno sodišče RS in je zato Ustavno sodišče razveljavilo vse tri sodbe sodišč.
Ustavno sodišče je presojalo skladnost sodb z Ustavo. Ni presojalo, ali obtožni predlog vsebuje konkretizacijo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja in tako ni odločalo, ali je prišlo do kršitve načela zakonitosti s strani državnega tožilca. Tega pa ni mogoče razumeti tako, da državnim tožilcem v izvrševanju njihove funkcije ne bi bilo potrebno upoštevati Ustave, na kar je v svojem ločenem pritrdilnem mnenju, ki se mu je pridružil sodnik mag. Miroslav Mozetič, posebej zapisala sodnica dr. Jadranka Sovdat. Za kontrolo obtožnih aktov je namreč pristojno sodišče, ki o obtožnem aktu odloča.
ZKP v prvem odstavku 433. člena določa, da mora obtožni predlog vsebovati ime in priimek obdolženca z njegovimi osebnimi podatki, opis kaznivega dejanja, njegovo zakonsko označbo, sodišče, pred katerim naj se opravi glavna obravnava, predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, predlog, da se obdolženec spozna za krivega in obsodi po zakonu ter od 15. 5. 2012 še obrazložitev. To pomeni, da mora državni tožilec v izreku obtožnega predloga konkretizirati vse znake kaznivega dejanja.
Ko sodišče prejme obtožni predlog, najprej preizkusi, ali je pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže (prvi odstavek 435. člena ZKP). Sodišče zavrže obtožni predlog, če spozna, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje (prvi odstavek 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP). To pomeni, da sodišče zavrže otožni predlog, če spozna da opis obtožnega predloga ne vsebuje konkretizacije znakov očitanega kaznivega dejanja.
In prav za to gre pri Patrii. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sodba, s katero so bili ustavni pritožniki obsojeni, ne vsebuje konkretizacije znakov kaznivega dejanja, za katero jim je bila izrečena sodba. Zato so sodbe razveljavljene in zadeva je v fazi vloženega obtožnega predloga, ki ga mora sodišče pred obravnavo preizkusiti in skladno z ugotovitvami ustavne odločbe zavreči, če ga pred tem ne umakne že državni tožilec. Državni tožilec in – šele, če ne bo tega storil on – sodišče sta namreč dolžna upoštevati razloge odločb Ustavnega sodišča v tej zadevi, saj so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Na to je v ločenem pritrdilnem mnenju posebej opozoril sodnik dr. Mitja Deisinger.
Odločitev Ustavnega sodišča je jasna. Sodba nima konkretizacije znakov kaznivega dejanja, s čimer je bilo kršeno načelo zakonitosti. Storjena je bila kršitev kazenskega zakona, saj dejanje, ki je opisano v sodbi, ni kaznivo dejanje. Takšni kršitvi lahko sledi le ustavitev postopka.
Več lahko preberete na Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
