Proces odpuščanja predstavlja vrhunec in zaključek dolgotrajnega soočanja s travmatičnimi izkušnjami in njihovimi posledicami. Žrtve krivic ali nesreč lahko pustijo preteklost v celoti za seboj, samo če se odprejo sedanjosti, novim izkušnjam in novim, iskrenejšim in varnejšim medosebnim odnosom. V središču odpuščanja zato ni preteklost, pretekle krivice ali njihovo poravnanje, ampak sedanjost, kolikor je ta lahko drugačna od preteklosti in kolikor lahko vključi travmatično preteklost v širši okvir sedanjosti, katere smisel je vsakodnevno ustvarjalno in polno življenje.
Soočanje s travmatičnimi izkušnjami
V zadnjih dvajsetih letih se tudi glede posledic druge svetovne vojne čedalje bolj kaže potreba po ponovnem premisleku travm in krivic, ki izhajajo iz tega časa, ter po spoznavanju in razumevanju psihičnih ran, ki še danes bremenijo žrtve in njihove otroke (Danieli, 1998). Pri nas je k temu razumevanju bistveno spodbudo gotovo prispevalo razkritje skritih prizorišč vojnih in povojnih zločinov v Hudi jami. Zdaj počasi doumevamo bistvo vojnih in povojnih travm ter spoznavamo pogoje za njihovo popolno ozdravljenje. Zaostajanje za drugimi narodi in skupinami niti ne bi bilo tako škodljivo, če ne bi pomenilo, da so se s časom travme samo nakopičile druga na drugo. Vsaka nova izkušnja krivice ali preganjanja namreč prebudi vse stare nezaceljene rane in krivice in jih s tem naredi še močnejše in še bolj neobvladljive. »Čas ne zdravi ran, ampak jih poglablja«: časovno oddaljevanje travmatičnih dogodkov za marsikoga ne pomeni nič drugega kot to, da bo leta in leta vztrajal v drži nemoči, molka, prikrite jeze in pasivnosti. Držanje resnice zase in vztrajanje v vlogi nemočne in jezne žrtve pa je pogosto enako pogubno za človekovo psihično ter fizično zdravje kot sami travmatični dogodki (Pennebaker, 1990). Poleg tega so medgeneracijske raziskave ugotovile, da so zaradi vztrajanja v vlogi žrtve travmatične izkušnje zaznamovale tudi življenja tistih, ki so bili žrtvam čustveno najbližje ali pa so bili od njih odvisni, torej otroci in sozakonci (Shrira, Palgi, Ben-Ezra in Shmotkin, 2011).
Soočanje žrtev s tragičnimi dogodki, nesrečami ali katastrofami poteka praviloma v štirih korakih:
1. v prvem koraku vdor travmatičnih dogodkov povzroči razpad običajnega, domačega sveta doživljanja in dojemanja, v katerem ni bilo prostora za travmo in v katerem se travma, kot pravimo, »ne more zgoditi«; ljudje so v šoku ali stanju urgentnega ukrepanja, ki pri običajnih katastrofah traja od dva do tri tedne (Pyszczynski, Solomon in Greenberg, 2003);
2. za drugo stopnjo soočanja je značilno prebujanje čustev in občutij jeze, obupa, nemoči, krivde, praznine, besa in zmede; v tem obdobju začetnemu šoku in urgentnemu stanju sledi notranji boj in premlevanje dogodkov, ki nista nič manj stresna; prizadeti ljudje še vedno želijo govoriti o dogodkih, toda to govorjenje ne prinaša olajšanja, zato se ljudje zaprejo vase, doživljajo nočne more, so bolj razdražljivi in napadalni ter telesno manj odporni (Pennebaker in Harber, 1993);
3. v tretjem obdobju ali obdobju prilagoditve žrtve katastrof ali nesreč svoja nakopičena in razdiralna občutja posredujejo domačim in najbližjim, ki se nanje odzovejo s sočutjem, razumevanjem in nevsiljivo bližino; posledica tega je povečan občutek povezanosti in porast pozitivnih občutij, ki nakazuje, da žrtve niso več osamljene, obremenjene s krivdo ali nemočjo, ampak se počutijo močnejše, sposobnejše in bolj sprejete – tako s strani drugih kot samih sebe – kot pred travmatičnimi dogodki (Silver idr., 2002);
4. četrti korak je reintegracija ali ponovna vzpostavitev domačega sveta doživljanja in dojemanja, pri čemer je ta svet sestavljen iz koščkov starega sveta in novih bolečih, a tudi pozitivnih izkušenj, ki jih je prineslo soočanje s travmo; ljudje v tem času izžalujejo izgubljene priložnosti starega sveta ter začnejo dojemati tragične dogodke v novi luči.
Ta zadnji korak je ključen, čeprav tega na primer v povojnih časih navadno ni mogoče videti niti predvideti, ker je vsa pozornost družbe usmerjena navzven, v obnovo in zagotavljanje boljših materialnih pogojev življenja. Ljudje odrinejo na stran svojo bolečo preteklost, se zamotijo z delom in navzven delujejo popolnoma funkcionalno in učinkovito. Tako si na primer lahko pojasnimo relativno nezanimanje evropske javnosti za zgodbe taboriščnikov v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Suleiman, 2006). Toda četudi so ljudje takrat celo bolj funkcionalni in marljivi kot kdajkoli ter bolj prilagojeni na trenutne zahteve življenja, v sebi še vedno nosijo globoke rane travmatiziranosti, katerih breme pade na njihove družine in najbližje. V četrtem koraku se namreč hkrati pokaže, kako uspešen je bil tretji korak in ali je žrtvam uspelo izpovedati vso svojo bolečino in resnico o dogodkih, ali pa še vedno ponavljajo v nedogled svojo ‘staro’ zgodbo, ker je še nihče nikoli ni poslušal do konca. Najpogosteje žrtve tudi ne znajo govoriti o sebi in svoji bolečini tako, da bi jim odleglo, in si ‘ne pustijo blizu’, ker sta čustvena bližina in iskrenost zanje preveč ogrožujoča. Prav zato je ta zadnji korak soočenja s travmo, torej korak odpuščanja, za marsikoga nedosegljiv, saj zahteva, da žrtve zaživijo lastno življenje v polnosti in uporabijo potencial medosebnih odnosov za lastno varnost in ne kot prostor funkcionalnega prilagajanja.
