Davidov vojskovodja Joab je h kralju Davidu poslal svojega odposlanca Kušijca, Nubijca, z naročilom, naj Davidu naznani zmago v državljanski vojni. Ko se je Kušijec približal Davidovi palači, ga je kralj že od daleč vprašal: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Kušijec in Davidovi pribočniki niso razumeli vprašanja. Pričakovali so, da bo Davida zanimalo, kako se je končala bitka v Efraimskem gozdu. Tu se je namreč odvil spopad med tremi poveljniki Davidove vojske in vojsko njegovega sina Absaloma, ki se je pred tem v Hebronu razglasil za kralja Izraelcev. Absalom je bil uzurpator, ni bil namreč maziljen za kralja, pač pa je hotel na silo prevzeti kraljestvo in svojega očeta Davida spraviti s prestola. Davidova vojska je četam njegovega sina Absaloma zadala hud poraz. Absalom je na mezgu pobegnil z bojišča. V diru se je z lasmi zapletel v vejevje hrasta in obvisel med nebom in zemljo. Nihče od vojakov njegovih nasprotnikov si ga ni upal usmrtiti. Na kraj, kjer je na drevesu visel Absalom, je prišel Joab, Davidov vojskovodja, in mu v srce zasadil tri sulice. Tako je Absalom umrl, državljanske vojne je bilo konec, in vsi, ki so bili na Davidovi strani, so se veselili zmage; pričakovali so, da jim bo kralj naklonil priznanje, jim razdelil nagrade in pripravil slavje in ljudsko rajanje. Novica, da je sin Absalom mrtev, je Davida pretresla do dna srca. »Kralj se je zgrozil«, pravi druga Samuelova knjiga, »povzpel se je v izbo nad vrati, jokal in govoril: ‘Moj sin Absalom! Moj sin, Absalom! O, da bi jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin, moj sin.« Samuelova knjiga nadaljuje, da se je tisti dan zmaga za vse ljudstvo spremenila v žalovanje.
David ni nikoli jokal zaradi težav z ženskami, ki jih je imel, zaradi nasprotnikov, ki jih je pobil, ali zaradi tistih, ki jih je prizadel. Na kolena, na duševno dno, v popolno žalost ga je pahnila edino sinova smrt. Raje bi umrl sam, kot da je umrl sin, ki ga je hotel ubiti. David bi Absalomu vse odpustil, samo da bi bil še živ.
Ta Davidova zgodba, ki razkriva njegova očetovska čustva, je paradigmatična. Taki ste očetje. Ne zgražate se nad dejanji svojih sinov, ker jih ljubite, pač pa vas zanima predvsem eno temeljno vprašanje: »Kako je mojemu sinu, kako je moji hčerki?«
Tej svetopisemski zgodbi je zelo podobna usoda grškega multimilijonarja Aristotela Onassisa, rojenega leta 1906 v maloazijski Smirni. Onassis je strl srca mnogim ženskam, ki so jokale zaradi njegovih laži in nezvestobe. Videti je bilo, da se mu nobena, ki jo je osvajal, ne more upreti. Celo Jaqueline Kennedy, vdova ubitega ameriškega predsednika, se je odločila zanj. Na svoji ladji Kristini je gostil državnike, filmske zvezde, najvplivnejše poslovneže svojega časa in z njimi sklepal pogosto tudi umazana zavezništva, da je povečeval svoj ladjarski, letalski in nepremičninski imperij. S svojimi intrigami je med popivanjem na krovu svoje ladje izposloval zaprtje Sueškega prekopa, potem pa s svojimi tankerji, ki jih je pred tem kupoval po svetovnih pristaniščih, prevažal nafto okoli Rta Dobre Nade. In podobnih ukan je bilo še mnogo. Bil je videti nesmrten, človek neizčrpne energije in šarma, ki se mu partnerji niso mogli ustavljati. Toda zlomil se je v trenutku, ko je zvedel za novico o letalski nesreči svojega štiriindvajsetletnega sina Aleksandra. Takrat se je življenje zanj končalo, izgubilo je vsak smisel, njegova duševnost in telo sta začela hitro propadati. Leta 1975, star vsega 69 let, je pogreznjen v žalost in mnoge bolezni umrl. Njegovega življenja v resnici ni poganjal ne denar, ne ženske, ne vpliv in moč, pač pa hrepenenje, da se bo vse, kar si je pridobil, nadaljevalo z njegovim sinom Aleksandrom. Ko sina ni bilo več, tudi njega ni bilo več. Tudi on je kot David vzdihoval: »Moj sin, Aleksander! Moj sin, Aleksander! Kje si? Zdaj, ko te ni, je vsega je konec.«
Sam poznam več zgodb, kako je otrokova smrt razjedla očetovo srce. Neki moj znanec je po sinovi nesreči v gorah dvakrat na dan hodil na Žale. Sveče je kupoval v Avstriji, ker so se mu zdele nekaj posebnega. Vendar miru in tolažbe ni nikoli več našel. Umrl je mnogo prezgodaj.
Odnos med starši in otroki ima svojo globoko arhetipsko ozadje. Grška mitologija pozna več primerov, da je za žensko, mater, neprimerljivo bolj dragocen sin kot pa mož oziroma partner. Gaja, Kaosova hči, mati in žena Urana (Nebo, boga neba), nagovori Kronosa, najmlajšega med Titani, da skopi svojega očeta Urana. Potem ko Gaja dobi potomce Titane in Kiklope, in je mož Uran skopljen, in s tem bitno okrnjen v svoji moškosti, postane Gaja v polnem pomenu gospodarica. Odslej je lahko navzoča pri vseh človeških prisegah, in ve za vse, kar se zgodi na Zemlji. Ta arhetip do neke mere osvetljuje nagnjenje ženske, da artikulira vse, kar se zgodi na ulici ali v širši skupnosti. »Ulica je spregovorila«, so ljudje rekli o neki moji znanki, ki je bila vedno na tekočem o najmanjših podrobnostih, ki so se zgodile med sosedi. To slo vsenavzočnosti lahko uresničuje ženka le, če oslabi partnerja, ali se ga celo znebi. Lahko pa ženska s partnerjem živi vsaj navzven v urejeni in harmonični skupnosti, vendar je njeno srce predvsem pri otroku, še zlasti pri sinu. Psihološko je to razumljivo, kajti mož pride skozi vrata, sin pa od srca, je načelo marsikatere ženske. Svoj podaljšek v večnost, v nesmrtnost vidi ženska, mati, v sinu, v otroku. Moža, gledano biološko, potrebuje samo za obuditev zaroda. Ko ga ima, postane gospodarica nad sinom in ga usmerja. To ji daje potrebno samozavest. Ima občutek, da upravlja s svojo prihodnostjo. Partner ji je pri tem lahko prej ovira kot pomoč. To, o čemer sedaj govorim, ne upošteva neskončno nians, ker gre za govor na ravni arhetipa, ki je vedno redukcija, zožanje, vse z namenom, da se izostri poglavitni poudarek.
Naj nadaljujem z analogijo med Uranom, ki je bog neba in čebeljim trotom. Oba imata podobno usodo. Primarna naloga trota v čebelji družini je, da oplodi matico, nato pa ga čebele vržejo iz panja, in propade. Njegova življenjska doba je vsega 60 dni.
Grški pesniki pripovedujejo o Tetidi, Ahilovi materi. Ta se sama brez moža Peleja loti zahtevne naloge. Sina Ahila namaka v reko Stiks; podnevi ga maže z ambrozijo (iz roda cvetnic, izhaja iz Mediterana, nekakšen plevel, ki raste na prodnatih tleh ob železnicah, avtocestah in na slabo vzdrževanih kmetijskih zemljiščih), ponoči pa ga drži nad ognjem, da bi postal neranljiv, nesmrten. Mož Pelej se čuti odrinjenega, zato ženo Tetido ovira pri tem, kar ona dela s sinom Ahilom. Tetida mora prekiniti z namakanjem Ahila v reko in z mazanjem z ambrozijo. Tako Ahil ni bil obdelan na peti, ki postane zanj nekega dne usodna točka. Trojanski junak Paris, sin trojanskega kralja Priama, ga rani v peto in Ahil umre. Tako kot se David in Onassis ne sprašujeta, kako je z ženskami, ki jih imata, ampak se zanimata samo za sinova Absaloma in Aleksandra, tako se tudi Tetida posveča samo sinu in skrbi za njegovo nesmrtnost, propad moža pa je ne vznemirja.
Vsi ti primeri – vzeti iz Svetega pisma, starogrškega izročila, vsakdanjega življenja in iz živalskega sveta – govorijo, da globoka duhovna in duševna vez med moškim in žensko, med možem in ženo, ni tako samoumevna, kot včasih mislimo in prikazujemo. Da zaljubljenost, ko se zdi, da sta moški in ženska popolnoma eno, ni nujno v kontinuiteti z duhovno in duševno ljubeznijo med možem in ženo, ampak prej v funkciji ohranitve vrste, če se izrazim nekoliko darvinistično.
