Skoraj vedno preživim del poletja v Sloveniji, med letom pa sledim dogajanjem v domovini po internetu, po telefonu in elektronski pošti. Seveda se je v zadnjih štiridesetih letih marsikaj spremenilo, saj se je povsod. Zaradi sprememb in zato, ker sem po mnogih letih življenja v Ameriki navajen še nečesa drugega, me zbode v oči marsikaj, kar se mi zdi nenavadno, drugačno, nepričakovano. Tukaj je nekaj takih opažanj.

O slovenščini

Ob poletnih obiskih v Sloveniji me preseneča število srbizmov in fraz, ki so dobesedno prevedene iz angleščine. Od kdaj sta “kao” in “valjda” slovenski besedi? “Verjeli ali ne” se tudi ponaša s precej novim potnim listom. Prej smo enostavno rekli, “če verjameš, ali pa ne”.

In že smo pri besedi “kobajagi”. Prepričan sem bil, da gre za turški izraz, ki je prišel k nam skozi srbščino. A glej, zmotil sem se. Naj mi bo oproščeno. Beseda zveni tako grdo in neslovensko, da sem mislil, da je “od tam nekje”. In res je to nekakšna modna roba iz srbščine. Besedo samo je težko prevesti. Internet me je podučil, da se uporablja takrat, ko hočemo povedati, da gre za nekaj, kar daje le videz, ni pa res.

Seveda ne morem mimo besednega skrpucala “raznorazni”. Ta izraz je v dobrih starih časih domoval v partijskem in SZDL-jevskem reku, ki je hkrati z vsebino v slabih prevodih priromal iz Beograda. Beseda je bila priročno mašilo pri mlatenju prazne slame o družbenem dogovarjanju, usklajevanju (raznoraznih?) samoupravnih interesov itd. Zdaj se je pa že čisto udomačila tudi v pogovornem jeziku. Tako gladko in neopazno zdrsne iz ust, da se to pripeti celo ljudem, za katere bi mislil, da jim je lepa in pristna slovenščina v ponos in dolžnost.

Med vstajo v Egiptu sem bral, da je “slovensko zunanje ministrstvo posodobilo varnostno opozorilo za potovanja v Egipt”. (Le kaj je bilo narobe s staromodnimi varnostnimi opozorili?). Evropski komisar Rehn pa je rekel, “da ne bo …samočestitajočih si izjav”. (Čudno. Kdo bi si mislil, da lahko izjave same sebi cestitajo?). Delo pa piše, da “je Rusija je obnovila dobavo plina Ukrajini”. Svoje čase smo obnavljali stanovanja, ceste, spomenike. Včasih se je treba malo ‘pomujati’, da ne izgleda, kot da je besedilo prevedel računalnik. Ali ga je pa morda res? Pa kaj bi se sploh mučili s slovenščino! Če nas kaj ujezi, ali pa je novinar preveč tečen, rečemo enostavno: “So what!” Kje so časi, ko je za grapeferuit obveljal izraz grenkotec, za kozmonavta pa vesoljec?

O akademskih nazivih

Slovenci smo podobno kot naši srednje-evropski sosedje precej dovzetni za bolezen, ki se kaže v izrednem čislanju akademskih nazivov. Akademski titel naj bi bil nekakšno jamstvo za strokovnost in sposobnost. Svoje lase je “ing.” pred priimkom nekaj pomenil in veljalo je prepričanje, da tak človek nekaj zna. Spomnim se, da so na študiju fizike in matematike na ljubljanski univerzi vpeljali tehnično smer, in smo se diplomanti lahko ponašali z inženirskim nazivom.

Danes je pa tako, da vsak študira, tudi v Ameriki. Če je srednješolec še tako slab, se bo že našla univerza ali “college”, ki ga bo vzel in hkrati seveda šolnina. S tekmovanjem za študenti in za denarjem, ki ga ti prinesejo, standardi padajo. Približno se ve, koliko so univerze vredne. Diplomant kakšne družboslovne smeri, in še z manj kakovostne univerze, ima lahko resne težave pri iskanju službe. Tragedija je pa tudi v tem, da mnogi študij financirajo s posojili, ki jih zaradi slabo plačanih služb ne morejo vračati. Navadna diploma skoraj ni več dovolj; imeti je treba že magisterij.

Očitno je tudi Slovenijo zajela manija magisterijev. Lepo je imeti zveneči “mag.” pred imenom. Verjetno se ne motim, če rečem, da je kakovost na splošno padla. Dokazov sicer nimam; ogledal sem si le eno, v zadnjih časih mnogokrat omenjano magistrsko nalogo. Ta precej potrjuje moje sume glede kakovosti in tudi plagiatorstva. Po svetu je plagiatorstvo hud greh. Spomnimo se le nemškega obrambnega ministra Guttenberga, ki je ob splošnem norčevanju (“dr. Googleberg”) zaradi plagiatorstva ‘spokal’, odstopil z vseh političnih funkcij, izgubil doktorski naziv in izginil iz javnosti.

O političnem izražanju

Kaj naj recem? Izražanje je slikovito, celo poetično; mnogo je prispodob. Recimo, o dolžini krila kot merilu za dolžino mandata. Potem, kako se bo mesto Koper kot ptič hranilo z zajedalci iz slonove kože. Spet nekaj o avtobusu, ki drvi v napačno smer, in povrhu še z voznico brez izpita. Potem spet nekaj o posebnih očalih in slušnem aparatu, da bi zaznali tihi državni udar. In še in še. Ne le da je v političnem govoru precej poetičnosti, veliko je tudi sarkazma, posmehljivosti, negativnosti in zafrkljivosti.

Morda bi bilo dobro, da bi se vprašali, kaj je namen govora v politiki. Da lahko rečemo, “poglej, kako sem mu dal fino pod nos”? In da se poslušalci malo posmejejo? Po mojem le, če hočemo biti komedijanti, ne pa resni politiki. En cilj je gotovo to, da se pritegne pozornost ali pa prizadene verodostojnost kake osebe ali ideje. Takrat so sarkastične in bombastične izjave morda koristne. Seveda je važen celoten učinek. Kaj naredi negativna izjava za javno podobo nekega politika? Oceniti je treba, ali se to splača. Na ekstremih političnega spektra tak govor pritegne pozornost na politika in “napumpa” njegove volivce, da gredo na volišča. Bolj v sredini pa verjetno skodi.

Običajno je namen političnih izjav in govorov pridobivanje volilnih glasov, utrjevanje ali pa zbijanje podpore kakšnemu načrtu ali pa nasprotniku. Politik mora paziti, da ne izpade nesramen ali žaljiv. S tem zelo hitro odbije volivce, posebno neopredeljene in tiste, ki so na sredi. Če je treba nasprotnika očrniti, naj se to prepusti drugim. V ameriških volilnih bojih so politični oglasi mnogokrat zlobni, nesramni in varljivi. Nasprotnika se napade na vse možne načine: iztrgani citati, namerno potvarjanje pozicije, izmišljotine. Vendar tega ne dela kandidat direktno, ampak kdo drug. V političnih oglasih je to napovedovalec ali napovedovalka s primernim glasom. Vsak spodrsljaj je lahko gradivo za napad. Kandidat mora paziti, da ne zine ničesar, kar se lahko kasneje uporabi proti njemu. Več je primerov, ko je kandidat zaradi enega nepremišljenega stavka izgubil volitve. Dobro je, da je politik odločen in trden, ne sme se ga pa prijeti sloves, da ni pravičen (“fair”). Paziti mora, da ohrani dobrohotno podobo, ker ljudje ne volijo nergačev, negativcev in kandidatov s kislimi obrazi.

Beri dalje