Foto: Franci Koncilija.

Starodavni nekdanji samostan še kljubuje času

Prejšnje leto je precej neopazno minila pomembna obletnica za kulturo slovenskega naroda, 780–letnica ustanovitve cistercijanske opatije, samostana belih menihov v Kostanjevici. Leta 1234 (točni datum ni znan) je koroški vojvoda Bernard Spanheimski skupaj z ženo Juto, ustanovil ta samostan, ki je neprekinjeno deloval 552 let, vse do 01. oktobra 1786, ko je bil ob reformah Jožefa II. za vselej razpuščen. Samostan, domačini mu pravijo Grad ali Klošter stoji streljaj daleč južno od Kostanjevice, najmanjšega slovenskega in najstarejšega dolenjskega mesta. Samostan so septembra leta 1943 po kapitulaciji Italijanov iz »vojaško operativnih razlogov«, porušili partizani. Danes se v samostanu nahaja Galerija Božidarja Jakca, v okolici gradu pa so razstavljene znamenite lesene skulpture, ali Forma viva.

Zgodovinske okoliščine

V 12. in 13. stoletju je srednjeveška katoliška Cerkev prestajala hude krize na gospodarskem in moralnem področju. To bedno stanje Cerkve se je kazalo, da duhovniki niso bili primerno teološko izobraženi, v naraščajoči in trdovratni simoniji (kupčevanje s cerkvenimi službami), v splošni moralni pokvarjenosti in v laični investituri(podeljevanje cerkvenih služb in nazivov). Duh cerkvenega preporoda, ki je sledil temu klavrnemu stanju, pa se ni kazal samo v organizacijskih spremembah, ki jih je uvedel papež, ampak tudi v nastanku novih meniških redov. Najpomembnejši med novimi skupnostmi pa so bili cistercijani, ki so bili ustanovljeni leta 1097 v francoskem Citeauxu in so izšli kot reformirana (strožja) veja benediktincev. Značilnosti njihove redovne karizme so bile; ponižnost, skromnost, čistost, delo in molitev, hrana pa, razen rib, ni vsebovala mesa. Tako je bilo na koncu 12. stoletja v Franciji že na stotine cistercijanskih samostanov, trije so bili tudi na slovenskih tleh: v Vetrinju na Koroškem, v Stični in v Kostanjevici.

Ustanovni listini

Glede ustanovitve cistercijanskega samostana v Kostanjevici je zanimivo, da je vojvoda Bernard Spanheimski izdal dve listini. Prvo listino je izdal leta 1234(točni datum ni znan), ki ga štejemo za leto ustanovitve samostana. Drugo ustanovno listino pa je izdal 8. maja 1249 leta, z utemeljitvijo, da je bila prejšnja bolj površno napisana. V teh petnajstih letih je namreč samostanu povečal njegove pravice in posesti in spremenil svoj pečat. Prva ustanovna listina se ni ohranila ne v izvirniku in tudi ne v prepisu. Zanimivo je, da v obdobju med obema listinama ni nobenih drugih dokumentov o samostanskem premoženju, letnih dohodkih itd…, ampak je ohranjena samo Bernardova privilegijska listina iz leta 1243. Še bolj zanimivo pa je, da je vojvoda Spanheim prav gotovo listino podpisal v kostanjeviškem samostanu ob prisotnosti svojih sinov Filipa in Ulrika, ter celo vrsto ministerialov s Kranjskega, ter župniki iz Šentjerneja, Sv. Križa (Podbočje),Mokronoga in drugi. Kostanjeviško cisterco je Spanheim ustanovil za svoj duševni blagor, za blagor duš svoje žene Jute, za oba sinova in za vse svoje dediče in sorodnike. Ustanovil jo je pa tudi v čast Boga in Matere božje ter vseh svetnikov…Samostanu je Bernard zagotovil veliko nepremičnin in zemljišč, ter dvesto mark gotovine. S tem je samostanu zagotovil toliko dohodkov, da bi si lahko z njimi kupil tri tisoč sirov, šest tovorov olja in dvanajst tovorov soli…

Namen ustanovitve samostana

Posest, ki jo je vojvoda Bernard poklonil samostanu, jasno kaže, kakšni cilji so ga vodili ob ustanovitvi cisterce in katere naloge so jo čakale, tako na gospodarskem kakor tudi v cerkvenem pogledu. Samostan je namreč kaj kmalu postal žarišče, od koder naj bi se širila nova kolonizacija in utrditev spanheimske gospodarske, politične in cerkvene moči ob spodnjem toku reke Krke in Gorjancev na obeh straneh…Cistercijani so tako z darovnicami pridobili na stotine kmetij in obširne gozdove na Kranjskem in v Žumberaku. Kar nekaj kmetij pa je cisterca dobila okoli Dolenjskih Toplic, Litije ter pri Trebnjem…Kasneje so zaradi krčenja gozdov nastajali pogosti spori med cistercijani in kartuzijani v Pleterjah. Seveda je potrebno povedati, da je vojvoda Spanheimski kostanjeviškim menihom oprostil tudi dajanja mitnine in carine od vseh živil, ki so jih potrebovali, Imeli pa so tudi prost prehod čez vse Spanheimove dežele. S tem je kostanjeviška cisterca pridobila privilegij svobodne trgovine in prosto gibanje, kar je še povečevalo letne prihodke. S prvimi predstojniki samostana je nekoliko zmede. Najprej omenjajo opata z imenom Nikolaj, vendar njegovo ime ni zapisano v nobeni listini. Bolj verjeten je prvi opat z imenom Gotfrid, ki je samostan vodil od leta 1243 do 26. maja leta 1250, ko se njegovo ime zadnjič omenja.

Kulturni spomenik prve kategorije

Največji slovenski baročni samostan je sakralno funkcijo izgubil z jožefinsko reformo leta 1786. Premoženje je bilo preneseno v kranjski verski fond, oltarje in drugo cerkveno opremo so raznesli ali razprodali, cerkev pa je bila desakralizirana. Kasneje je samostan postal sedež gozdne uprave in notariata, hkrati pa je začel rapidno propadati, dokler ga niso partizani požgali in porušili…Prva restavratorska dela so izvedli že leta 1933 pod vodstvom prof. Franceta Steleta, temeljita obnova pa je stekla leta 1957, ko se je porušil tudi zvonik. Po drugi svetovni vojni so v gradu najprej stanovali različni občani ali delavci, kasneje pa so v grajskem poslopju delovali Agrokombinat, Labod in Iskra. Nekdanji cistercijanski samostan v Kostanjevici je bil leta 1989 razglašen za kulturni spomenik prve kategorije. Leta 1974 se je v samostanske prostore naselila Galerija Božidarja Jakca, kjer so poleg Jakčevih del, razstavljena tudi umetniška dela in zbirke Franceta in Toneta Kralja, Tineta Gorjupa, Franceta Goršeta, Zorana Didka in Bogdana Borčiča. Med vsemi pa so zelo dragocene oljne slike dvanajstih apostolov iz kartuzije Pleterje. V prestižnem prostoru nekdanje cerkve pa so dandanes številni glasbeni koncerti in prireditve sodobnih umetniških ustvarjalcev. Okolico samostana pa že od leta 1961 dalje krasijo monumentalne lesene skulpture, ki so jih ustvarili kiparji iz vseh koncev sveta. To je kostanjeviška Forma viva.

(Viri: Kostanjeviška opatija – 1987, Zgodovina katoliške cerkve -1999, Zgodovina krščanstva 1992, Wikipedija…).

Franci Koncilja