Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo
Spletni Časnik
1. volilna enota

Ponedeljek, 4. maj 2015 ob 11:33

Odpri galerijo

Pred nekaj leti smo bili odrasli skavti iz Ljubljane-Štepanja vas povabljeni v Hišo hospica (spletna stran je – simbolično – že zaprta), da bi – kot so rekle prostovoljke – malo zapeli. Pa smo res prišli, prinesli smo kitare in zapeli nekaj pesmi. Kar na hodniku in tudi individualno v sobah umirajočih. Z umirajočimi, tudi njihovimi svojci, z osebjem in prostovoljkami, ki so bili takrat prisotni, smo se zadržali v krajšem pogovoru. Čudili smo se urejenosti Hiše hospica, bili navdušeni nad požrtvovalnostjo osebja in prostovoljk ter bili veseli spoštljivega odnosa do umirajočih.

Opaziti je bilo, da se osebje trudi, da ohranjajo dostojanstvo človeka do poslednjega trenutka življenja. Hišo hospica smo zapustili v zavedanju, da je v naši družbi lepo poskrbljeno za dostojanstveno oskrbo ljudi v zadnjem obdobju življenja. Za težave pri financiranju nismo vedeli. Tudi noben od članov osebja o tem takrat ni govoril.

Finančne težave Hiše hospica

Lansko leto v aprilu, ko je Zoran Garevski, modni oblikovalec, preživljal svoje zadnje dni v Hiši hospica, ko so mu slovenski modni oblikovalci za rojstni dan pripravili modno revijo z unikatnimi kreacijami in dobrodelno dražbo teh kreacij, so zbirali sredstva za Hišo hospica, ki je bila že tedaj popolnoma odvisna od donacij. Mimogrede, ko so modnega oblikovalca vprašali, kako se počuti v Hiši hospica in če lepo skrbijo zanj je odgovoril: “Krasno! Bil sem tako zelo pozitivno presenečen nad vsem, kar se dogaja v tej hiši, da moram reči, da sem nekaj dni jokal od sreče, da sem lahko tu.”

Finančne težave edine slovenske hiše, ki skrbi za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, kjer so umirajoči deležni 24-urne celostne hospic oskrbe, pa so se začele že veliko prej. Pravzaprav se že od otvoritve v letu 2010 borijo za finančna sredstva z Ministrstva za zdravje, ki nikakor ni naklonjeno paliativni oskrbi umirajočih v okviru Hospica. Na predlog tega ministrstva so v letu 2010 Hišo hospica celo izbrisali iz mreže izvajalcev paliativne oskrbe. Sredstva za medicinski del oskrbe umirajočih so, kot je razvidno iz odprtega pisma direktorice iz leta 2013, na primer prenesli kar na Splošno bolnišnico Sežana.

Včeraj pa sem slišal, da skavti ne bomo mogli več zapeti v Hiši hospica. Ker jo zapirajo. Konec. Sredstev ni več. Novih ljudi ne sprejemajo več, še dve gospe umreta in zaprejo.

Skratka, za slovensko vlado, pravzaprav za slovenski narod, je zagotoviti slabega pol milijona evrov letno za zagotavljanje dostojanstvenega umiranja ljudi v poslednjih dneh življenja, preveč. Bojim se pa tudi, da je lepa lokacija Hiše hospica pod ljubljanskim Golovcem zamikala kakšnega veljaka, ki bi ji ob propadu, raje vdihnil kak bolj “koristen” namen kot pa le oskrba – se bom kar kruto izrazil – odpisanih. Bomo spremljali delovanje v njej, če se bo Hiša dokončno zaprla.

Smrt rinemo iz naše zavesti

Smrt se – ob vsej naravnanosti na podiranje tabujev – stalno dodatno tabuizira, se pravzaprav sistematično odriva iz naših življenj, iz naše zavesti. Slišim, da veliko ljudi svojca v poslednjih dneh življenja raje odda v oskrbo v bolnišnico, da zanj poskrbijo profesionalci. Tako se človek poslovi od življenja v sterilni belini bolnišnice sam, v najboljšem primeru z osebjem in ne v krogu svojih najbližjih. Pravimo, da ne moremo dovolj dobro strokovno-medicinsko poskrbeti za svojca – kar je včasih morda res, v resnici pa ne moremo gledati bližnjega, ki se poslavlja. Ker nam preveč “naglas govori” o naši minljivosti, kar prav tako radi izrinjamo iz zavesti. Tudi otrokom prikrivamo dejstvo smrti bližnjega in jih ne pripeljemo več niti na pogreb, misleč, da mu prihranimo travme.

Simbolične se mi zdijo tudi logistične in arhitekturne rešitve naših pogrebnih storitev. Truplo človeka, ki je še pred nekaj dnevi živel med nami, najprej profesionalci zaprejo v dve nepredušno zaprti posodi. Po navadi pokojnika pripeljejo le nekaj ur pred pogrebom v mrliško vežico, kateri smo celo ime spremenili v poslovilna. Večina vežic ima take arhitekturne rešitve, da pokojnik pred pogrebom leži za debelo šipo. Da ni več mogoč nikakršen fizični stik. Tako tudi ni več mogoče kropljenje pokojnika z blagoslovljeno vodo. Pač pa kar malo poškropimo po šipi. In ker smo praktični ter ne želimo pokapljati stekla, vodo raje kar nadomestimo s soljo. Opazil sem pa tudi že čisto prazno kropilnico. Ostanke ljubljenega človeka torej takoj, še pred pogrebom postavimo tja kamor se nam zdi da spada – za pregrade. Ali ste prešteli pregrade? Tri so že.

Enajst “preštemanih” pregrad

Mene te pregrade spominjajo na enajst betonskih pregrad v Hudi jami, kamor so krvniki po vojni zaprli trupla. Nekatere so zaprli še žive. Pregrade smo sicer pred šestimi leti »preštemali« in pokazala so se mumificirana trupla. Tudi kitke mladih deklet. Odkritje je pretreslo državo, a ne dovolj, da bi ljudi tudi dostojno pokopali. Njihove ostanke smo preprosto zložili v plastične gajbice in jih dali nazaj v jamo – za pregrade.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ko hočejo nekateri še vedno praznovati tudi 70-letnico socializma, še vedno nismo sposobni ostankov ljudi spraviti izza pregrad, jih prinesti na svetlobo in se od njih dostojno posloviti. Narod, ki tako osnovnega človeškega dejanja, kot je pokop pokojnika ne zmore opraviti, bo smrt rinil vedno bolj za pregrade. In narod, ki ne prizna vsakemu človeku dostojanstva v smrti, tudi ne bo sposoben nameniti manj kot pol milijona evrov (= 0,005 % proračuna za leto 2015) za delovanje hiše, kjer bi se ljudje lahko dostojanstveno poslovili od tega sveta.

Občutek imam, da se nam bo z zaprtjem Hiše hospica simbolno približal čas, ko bomo ljudi, ki so v zadnjih dneh življenja, ko niso več koristni, ko od njih ni več pričakovati učinkovitosti, kar aktivno – s pomočjo zdravnika – porinili za pregrade. Kar se nam je v Kliničnem centru že zgodilo. Obetajo se nam časi, ko se bo človek ob izgubi koristnosti, moral bati tudi izgube življenja.

OPOMBA AVTORJA: Julija 2013 je o povezavi Hude jame in finančnih težav Hiše hospica odlično pisal tudi Dejan Steinbuch v Financah.

Foto: Aleš Čerin

Sorodni Prispevki:

  • 12 postelj in evtanazija v UKC Glede na doslej nepojasnjeno evtanazijo v ljubljanskem UKC je prav, da opozorim na možnosti za hospic, ki jih v Sloveniji ni dovolj. Ustanoviteljico prvega hospica...
  • D. Steinbuch, Finance: Živi, mrtvi, umirajoči Naš Dorian Gray ni skrit na podstrešju, temveč je v podobi okostnjakov in lobanj zakopan v podzemlju slovenske podzavesti. Nedavno, skorajda na dan obletnice največjega...

Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo - Časnik

Izgleda, da Hišo hospica zapirajo. Edina hiša, kjer v Sloveniji nudijo oskrbo za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi bolezni, se že dolga leta spopada s finančnimi težavami. Kaj nam nesposobnost slovenskega naroda, da bi zagotovil delovanje take ustanove, pove o nas in našem odnosu do smrti?

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 17. May 2022 at 08:00

0 ogledov

Je apel Spomenke Hribar pamflet ali narek za koalicijsko pogodbo?
»Zgodovina se ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa,« imamo navado reči ob neverjetnih dogodkih in zasukih v družbi. To, kar počne dr. Spomenka Hribar, je farsa, ki utegne pripeljati do nove tragedije. Podpisniki odprtega pisma Apel za zaustavitev vojne v Ukrajini, namenjenega slovenskim oblastnikom, so sicer štirje, vendar vsakdo, ki vsaj malo pozna ciklične […] The post Je apel Spomenke Hribar pamflet ali narek za koalicijsko pogodbo? appeared first on Časnik.

Mon, 16. May 2022 at 08:00

59 ogledov

Vsi smo Karba = Vsi smo Štefančič
    Večina se nas spominja poizkusa Dejana Karbe, da bi uničil čast in dobro ime kardinala dr. Franca Rodeta. Časnik Delo je njegovo zgodbo o njem objavil na naslovnici. Za veliko laž se niso nikoli opravičili. Niti po tistem ne, ko je kvalificirani inštitut iz Münchna na podlagi analize DNK uradno zanikal Karbove trditve. […] The post Vsi smo Karba = Vsi smo Štefančič appeared first on Časnik.

Sun, 15. May 2022 at 00:16

108 ogledov

Nevesta, novo mesto in upanje
Po branju beril in evangelija te nedelje sem imel glavo prazno in v njej hudo pomanjkanje besed. Kot mali začetnik sem si poskusil pomagati z lectio divina, to sicer zelo osebno metodo branja, in jo ubesediti, kolikor se jo ubesediti da. Upam, da bo v spodaj zapisani obliki pomagala ognjenemu meču Božje besede zarezati v […] The post Nevesta, novo mesto in upanje appeared first on Časnik.

Sat, 14. May 2022 at 00:31

121 ogledov

Ne bodimo prehitri z jezikom, temveč plemeniti v dejanjih
Vsakomur priporočam, da pesem Od ljudi za ljudi (Muratu & Jose) predvaja, kadar v sebi čuti nestrpnost, nastrojenost proti drugemu. Da ne bomo prehitri z jezikom, temveč plemeniti v dejanjih. The post Ne bodimo prehitri z jezikom, temveč plemeniti v dejanjih appeared first on Časnik.

Thu, 12. May 2022 at 21:30

176 ogledov

Narava in pokrajina (foto): Igla
Janez Mihovec – Igla Igla se nahaja med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. 40 metrov visok skalnati obelisk loči od matične stene 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so […] The post Narava in pokrajina (foto): Igla appeared first on Časnik.

Thu, 12. May 2022 at 09:00

142 ogledov

Približuje se lepa igra narave: popolni Lunin mrk
V vsakdanjem vrvežu in melanholiji, ki nas obdajata, pozabljamo, da je svet okoli nas tudi lep in enkraten. Doživljanje lepega in enkratnega dogodka v naravi, kot je npr. popolni Lunin mrk, nas obogati in nam da moč in veselje do optimizma. Pojdimo v prelepi svet narave, saj smo povsod, kjerkoli živimo, del nje. V ponedeljek, […] The post Približuje se lepa igra narave: popolni Lunin mrk appeared first on Časnik.

Zadnji komentarji

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo