Foto: Slovenska pomlad.
Vesel sem, da so tudi mladi ljudje ponosni na vlogo male Slovenije v veliki Evropi. Tem bolj pa smo lahko zadovoljni in ponosni tisti, ki smo živeli že v prejšnjem sistemu in znamo ceniti tudi takšne »malenkosti«, ki se današnji mladi generaciji morda zdijo same po sebi umevne. Pri tem imam v mislih predvsem vlogo in pomen slovenskega jezika, ki je danes na najvišji zgodovinski stopnji.
Slovenski jezik ni bil še nikoli toliko razvit, uporabljan, razširjen, popularen, samoumeven, kot danes! Čeprav je tudi globalizacijsko ogrožen (kot so tudi drugi jeziki), pa se množično uporablja tudi preko svetovnega spleta, mobilnih naprav in tako lahko naši rojaki kjerkoli v svojem jeziku berejo dnevne novice. V slovenščini izhaja mnogo najkvalitetnejših revij, tako domačih, kot tudi prestižnih tujih, od Playboya do National Geographica. Preko kabelskega omrežja je ves dan možno spremljati ogromno podnaslovljenih tujih programov. Možne sinhronizacije tujih filmov se moramo že kar braniti…
Kako lepo je slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano. Posebno ponosen sem bil na našega predsednika vlade, ki je ob svojem uvodnem nagovoru ob predsedovanju EU možnost prevajanja tudi izkoristil in parlamentarce nagovoril v svojem jeziku.
Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji, namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slo-srbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.
Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalen odnos do lastnega jezika, navedem anekdoto iz časov okrog leta 1985. Kot se bodo spomnili starejši bralci, je bilo vsako leto Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu v Opatiji. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so ga lahko udeleženci prejeli v obliki pisnega gradiva. Ker sem vedel, da so dotlej vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvašćini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo noben nič razumel itd…) ali izkoristim svojo ustavno pravico direktno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači. Odločil sem se za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko. Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov Jugoslavije…), vendar se je nekako predpostavljalo, da n.pr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne, zato je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko(hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do česar imamo vso pravico…
Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in mi bodo zato lažje sledili. Ampak, to sem povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj… Zašumelo je kot v čebelnjaku… Bil sem pripravljen in sem začel govoriti… Zašumelo je še bolj… Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje… Nadaljeval sem… (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko)… Ljudje so začeli vstajati… Nisem se dal… Skušali so me prekiniti s ploskanjem… Malo sem se pohecal: »Hvala, hvala,vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.«. To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti…
Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S tem sem se seveda strinjal in pristopil je k govornici in sva začela… Potem, ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno ostalo več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini… Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo!… Ampak, bili smo pač v 80-ih letih in vse to je imelo v bistvu že globoko ozadje… Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja…
S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in se vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali, in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor pač še ni znal predstavljati, kako to zgleda in kako bi pojem »miška« ustrezno pojasnil. Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni moje »nacionalistične avanture« tudi nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki).
beri naprej >>>>>
