A on je mož časti! Predsednik Evropske komisije, dolgoletni luksemburški premier in dolgoletni predsednik Evroskupine.
Dobro desetletje v vrhu evropske politike in (skoraj) dve desetletji na čelu svoje države. Jean Claude Juncker, on je mož časti! Spravili so se nanj, češ da je ambicioznež in da je korporacijam in multinacionalkam omogočil veleutajo davkov, ampak Juncker je mož časti!
Ja, zadnja dogajanja v “bruseljskem političnem hramu” res spominjajo na preobrate, ki so se rodili izpod peresa največjih piscev dram (pa bez zamere, če primerjamo svetost nesmrtne kulture s posvetnostjo dnevne politike). Nova dejstva, ki so na dan prišla ob objavi preiskovalne zgodbe mednarodnega novinarskega konzorcija, postavljajo novopečenega predsednika Evropske komisije v zelo neprijetno luč. Poglejmo na kratko: novinarji so razkrili, da več kot 340 velikih korporacij in multinacionalk že dalj časa “skriva” svoje kapitale v Luksemburgu in tako plačuje neprimerno nižje davke. Predvsem pa, da ta podjetja ne plačujejo davkov v državah, kjer poslujejo. Gre za velike firme in finančne sklade s premoženjem v skupni vrednosti 3.700 milijard dolarjev oziroma slabih 3.000 milijard evrov. Da bo slika jasnejša, italijanski BDP je nekje okoli 1.600 milijard evrov, slovenski BDP pa 35 milijard evrov. Vsa velepodjetja, ki so se zatekla v Luksemburg, so dobičke kovala na domačih in svetovnih trgih, (zelo nizke) davke pa plačevala v majhni državici, soustanoviteljici EU. Med omenjenimi korporacijami najdemo Pepsi Colo, Ikeo, GlaxoSmithKline, Volkswagen, Apple, Deutsche Bank in še veliko drugih. In kaj ima Juncker z vsem tem? Od leta 1995 do 2013 je bil predsednik luksemburške vlade in minister za finance. Ne, v njegovem početju ni bilo nič nezakonitega, spornega pa je zelo veliko. Vzpostavil je svojstveno politiko “davčnega dumpinga”, zaradi česar so korporacije “de facto” utajevale davke v državah, kjer so poslovale. Skratka, oropal je države za predvidene davčne prihodke. In to je problematično z dveh vidikov, enega bolj ideološkega, drugega bolj “poslovnega”.
Začnimo z ideološkim: Juncker je, ekonomsko gledano, zagovornik liberalizma in prostega trga. Na teh temeljih se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja rodila tudi današnja Evropska unija. Prosti trg sicer res pomeni razbremenitev podjetij in ustvarjanje čim boljšega poslovnega okolja (vključno z nizkimi davčnimi stopnjami). Davčni damping, ovit v tančico skrivnosti (o nečednih poslih je bila javnost obveščena šele konec prejšnjega tedna), pa ruši principe liberalnega ustroja in logike tržnega gospodarstva. Juncker, nekdanji premier ene od ustanoviteljic današnje EU, bi moral imeti zaradi tega hudega moralnega mačka.
Drugič, Juncker je zaradi svoje nemoralne politike na čelu Luksemburga danes lahka tarča za izsiljevanje, in to prav s strani korporacij. Vemo, da se je v preteklosti Evropska unija v branjenju principa ekonomske svobode in tržnega gospodarstva, zaganjala proti monopolom, ki so jih te korporacije ustvarjale. Komisar za konkurenco je v vsaki komisarski ekipi eden od ključnih ljudi: Monti je v tej vlogi (Prodijeva Komisija) postavil mejnik, ko je leta 2004 izrekel kazen “vsemogočnemu” Microsoftu v višini 1,7 milijarde evrov (s kasnejšimi “popusti” nekaj več kot milijarda evrov).
beri naprej >>>>
