Fabrice Hadjadj (rojen l. 1971), francoski katoliški filozof judovskih korenin in arabsko zvenečega priimka, je pred dvema mesecema na svetlo dal novo knjigo – refleksijo o družini: Qu’est-ce qu’une famille?* Hadjadj v njej definira družino kot „naturo pred kulturo“, kot nekaj divjega in anarhičnega. Opozori še, da pri družini ne gre le za ljubezen pač pa za ohranitev človeka kot človeka, ter razkrinka tri sodobne sovražnike družine: 1. zadnje elektronske tehnologije; 2. biotehnologije za reprodukcijo človeka; 3. falocentrični feminizem.

V slovenščini že imamo avtorjev filozofski bestseller Vera demonov ali preseženi ateizem,** želeno bi bilo, da bi v Trubarjev jezik dobili še razpravo o družini. Zaenkrat podajam prevod še svežega Hadjadjovega intervjuja za italijansko revijo Tempi, v imenu katere se je pogovarjal Rodolfo Casadei.***

Tempi: Vaša knjiga (o družini) je izšla na predvečer škofovske sinode o družini. Se vam zdi, da potek in zaključni dokument Sinode odražajo kakšno od vaših skrbi?

Fabrice Hadjadj: Težava Sinode je, da mora nagovarjati vesoljno Cerkev, medtem ko so družinske situacije lahko od dežele do dežele zelo različne, celo radikalno nasprotne. Kar se mene tiče, razmišljam o tem, kar se dogaja z družino v post-industrijskih družbah, zaznamovanih z liberalno ekonomijo. Relatio Synodi se v svoji diagnozi zadovolji še enkrat priklicati „individualizem“ in „hedonizem“, same razprave pa so se izčiščevale okrog vprašanja „ločenih in ponovno poročenih“ ter okrog blagoslova homoseksualnih oseb. Na ta način, se mi zdi, je popolnoma umanjkalo, kar je zelo lastno naši dobi, se pravi, antropološka revolucija, ki je v teku: prehod od družine na podjetje, prehod od rojstva na izdelavo, oz. če hočete, od zatemnjenega spočetja (it. concepimento oscuro) v telesu matere do razvidnega spočetja (it. concepimento trasparente) v inženirjevem duhu.

Na ideološki osnovi je družina napadana vse od začetka krščanstva. S strani gnostikov, denimo. Vendar je danes napad bolj radikalen: ne prihaja toliko s strani ideologije kot s strani tehnoloških možnosti. Ni več vprašanje teorije, ampak je vprašanje prakse in učinkovitih sredstev za produkcijo brez spolnih odnosov – produkcijo čim bolj ustreznega in delujočega posameznika.

Tempi: Izpostavljate nasprotje med leseno mizo (an. table), ki združuje družino, in tabličnim računalnikom (an. tablet), ki člane ločuje in izolira. Poudarjate, da je tehnologija zrušila družino in da smo priče „tehnološkemu uničenju“ družine. Smo pred največjim sovražnikom družine?

Fabrice Hadjadj: Kje je kraj, kjer se tke družinska povezanost? Kje je kraj, kjer se srečajo generacije, se pogovarjajo, včasih prepirajo, a na koncu se kljub vsemu srečajo preko primitivnega dejanja skupnega obeda in so združeni v skupnost? Tradicionalno je ta kraj miza. Danes pa vse bolj jemo pred vrati hladilnika, da bi se vsak čimprej vrnil k svojemu lastnemu ekranu. Tu niti ni več „individualizem“, temveč je „dividualizem“****, kajti vsak na svojem ekranu odpre več oken in se deli (it. si divide), se fragmentira, se razgubi; izgubi svoje obličje, da postane množica „profilov“; izgubi svoje posinovljenje, da bi imel svojo „klicno številko“ (it. prefisso).

Miza pomeni združevati se na podlagi genealoškega in telesnega izročila. Tablet pomeni razkropitev na podlagi tehnološke in breztelesne zabave. Poleg tega tehnološka inovacija spodbuja, da je to, kar je novejše, boljše, kot to, kar je starejše. Tako je uničena častitljivost starega in častitljivost izkušnje. Če lesena miza izginja, je to zato, ker je adolescent postal glava družine. On je tisti, ki obvlada zadnje elektronske pridobitve. Ne dedek ne oče ga nimata česa učiti.

Tempi: Zelo provokativno pišete, češ če zares mislimo, da sta vse, kar otroci potrebujejo, ljubezen in vzgoja, potem to potrebo lahko zadovoljuje ne samo homoseksualni par pač pa tudi kakovostna sirotišnica. Če gre samo za ljubezen in vzgojo, ni rečeno, da je ravno družina najboljši kraj za otroka. Zakaj je potemtakem potrebno privilegirati družino z očetom in materjo?

Fabrice Hadjadj: Vprašanje je zastavljeno v Krasnem novem svetu Adousa Huxleya. Če ste dobili otroka po poti spolnosti, je to zato, ker ste preprosto bili v postelji z neko žensko. Slednje ne podaja nobene garancije o vaši reproduktivni kakovosti in o vaši vzgojni kompetenci. Zato bi bilo bolje, da bi v dobro novega ustvarjenega bitja to bitje bilo narejeno v inkubatorju in vzgojeno s strani specialistov. Ta argument je močan. In dokler bodo kristjani nadaljevali z definicijo družine kot kraja ljubezni in vzgoje, temu argumentu ne bodo oporekali, pač pa bodo nasprotnikom dajali orožje v roke. Nasprotniki bodo lahko prihajali do sklepa, da sta dva moška, čustveno na mestu in specializirana v pedagogiki, bolj primerna od očeta in matere.

Problem je, da je še vedno primat tehnologije nad genealogijo tisti, ki vodi to idejo in nas napeljuje, da bi mater zamenjali z matrico ter očeta z ekspertom. V ozadju je zmota, da iščemo dobrobit otroka, namesto da bi upoštevali njegovo bit. Kajti biti otrok je biti sin ali hči moškega in ženske preko njune spolne združitve. Preko te združitve pride otrok kot presežek ljubezni. Ni izdelek nekih fantazem in ni rezultat nekega projekta, temveč je druga oseba, ki vznikne edinstvena, nepreračunana, onstran naših načrtov.

Kar se tiče očeta, je ta že zaradi preprostega dejstva, ker je prenesel življenje, avtoriteta brez kompetenc. To je veliko bolje kot kakršnakoli profesionalna kompetenca. Kajti oče je tu predvsem, da otroku pokaže, da je bivati dobra stvar, medtem ko so eksperti tu, da pokažejo, da je dobra stvar imeti uspeh. Nadalje avtoriteta brez kompetenc sili očeta, da pred otrokom prizna, da on ni absolutni Oče, in da se skupaj s svojim otrokom obrača k temu Očetu, od katerega vsako očetovstvo dobi ime.

beri naprej >>>>>