»Oni pravijo, da se lastnina v kakršnikoli obliki rojeva in utrjuje iz dejstva, da vsakdo poseduje hišo, otroke in ženske. Od tod se rojeva zavist, kajti vsakdo skuša nagraditi lastne potomce, jih utrditi na najvišje položaje ter jih napraviti v dediče velikih bogastev. Da bi to dosegli, mogočni in nasledniki plemenitih rodov ogoljufajo javno zakladnico; šibki, revni in ponižni pa postanejo skopuški, spletkarski in hinavski. Nasprotno, ko enkrat izgine zavist, ostane le ljubezen do skupnosti.«

Tommaso Campanella, Mesto sonca (1602)

»Vsako mesto je razdeljeno v štiri popolnoma enake četrti, vsaka pa ima v svoji sredini trg, ob katerem se nahajajo ljudska skladišča. […] Iz teh skladišč lahko vsak družinski oče odnese vse, kar potrebuje zase in za svoje, brez denarja ali nadomestila. Zakaj bi mu branili, če pa je vsega v izobilju, a hkrati ni bojazni, da bi kdo vzel česar ne potrebuje?«

Thomas More, Utopija (1516)

Čeprav zgornja dva spisa vsebujeta nekaj elementov zaradi katerih bi ju človek utegnil povezati z utopičnim marksizmom, je po datumih razvidno, da sta nastala v popolnoma drugačnem intelektualnem vzdušju ter zgodovinskemu obdobju. Navedena fragmenta pripadata literarnima deloma, ki opisujeta utopični kolektivistični družbi, ki živita v sreči in izobilju, ker je njuna organizacija popolnoma pravična (ali vsaj tako si pravičnost predstavljata avtorja). To pravzaprav nista edini literarni ali filozofski deli, v katerem si avtor zadane nalogo, da oriše idealno družbeno organizacijo. S tem vprašanjem so se ubadali že stari Grki: na ta seznam del bi lahko umestili tudi Platonovo Državo. Ta, čeprav se od prej navedenih del razlikuje v mnogih ozirih, vseeno zastavi vprašanje družbene organizacije, ter poda nekaj vidikov kolektivističnega urejanja države (zlasti ko govori o varuhih). Na prvi pogled se zdi, da obstaja v človeku nek vzgib, ki popolno, pravično družbo povezuje z mravljiščem ali s čebeljim panjem, kjer vsak posameznik s točno določeno vlogo in poslanstvom živi le za skupnost.

Ideja o čebelnjaku je bila najbrž prisotna skozi celotno zgodovino, kar nekaj je primerov, ki pričajo o tem. Ne zgolj kot zamisel filozofov ali pesnikov; tudi, ko pogledamo dejanske organizacije nekaterih starodavnih imperijev vidimo, da se je ta ideja tudi uresničevala v praksi. Na primer že staro kitajsko cesarstvo v III. stoletju pred Kristusom je bilo organizirano kot despotska, birokratsko centralistična in kolektivistična država, v kateri je bil vsak vidik vsakdanjega življenja močno reguliran, še zlasti pa kmetijstvo. Nekaj podobnega je bilo tudi pri starih Egipčanih ali pri Južnoameriških Inkih, pri slednjih sta bila menda določena celo tip in barva oblačil, ki so ju smeli nositi državljani. In čeprav teh starih despotskih imperijev ne povezujemo ravno z idejo pravičnosti, je pri njih moč opaziti ravno ta vzorec čebeljega panja. Ne zaradi solidarnosti, temveč zaradi vladarjeve potrebe po nadzoru in učinkovitosti.

Spet različen vzorec družbene vizije, ki bi ga radi vpeljali v to razmišljanje, so nekatera radikalna heretična gibanja, ki so se pojavljala po Evropi v srednjem veku. V mislih imamo predvsem Prekrščevalce Thomasa Münzerja, Katarje, in pa »brate svobodnega duha« Amauryja de Benea. Ti so po teološki poti prišli do zaključka, da je kakršnakoli zasebna lastnina nemoralna. Zato so radikalno zatrjevali, da človek nima pravice do lastnine; nekateri so trdili celo, da si ne sme lastiti niti ženske. Ženske morajo biti last celotne skupnosti, ta pa mora v celoti prevzeti skrb za otroke – tako so tudi živeli (zlasti svobodnjaki). Kot bi pričakovali, so naleteli na močan odpor Cerkve, s katero so šli v oboroženi boj: požigali in skrunili so cerkva, pobijali civiliste, in tako dalje. V teh gibanjih lahko najdemo nek vzorec spopadanja z družbeno stvarnostjo zavoljo kolektivistične vizije skupnosti, ki ga bomo kasneje spet zasledili pri jakobincih ali pri boljševikih. Čeprav omenjenih primerov ne moremo obravnavati enako, ker gre za različne stvarnosti, lahko ob premisleku vendarle najdemo nek skupni imenovalec. Ruski matematik Igor Šafarevič v svojem delu Pojav socializma vidi v podanih primerih nekakšne zgodovinske precedense socializma v različnih agregatnih stanjih. Te prvine se izražajo preko bolj ali manj radikalnih kolektivističnih vrednot, ki so na različne načine uperjene zoper individualnosti posameznika.

beri naprej >>>>>