Pripis uredništva: V julijski številki švicarske revije Religion und Gesellschaft in Ost und West* je bil objavljen članek p. Petra Lah, ki strjeno povzema in analizira delovanje mariborske in ljubljanske nadškofije, finančni zlom in razloge za polom. Na Časniku kratko povzemamo besedilo, drugi del na podlagi prevoda v Slovenskem času, prispevek v angleščini lahko v celoti preberete na povezavi.
Kje danes iskati razloge za epohalno katastrofo, v kateri so deset tisoči izgubili prihranke, v kateri bodo državljani posredno plačali stotine milijonov evrov za očiščenje bank, v kateri bo škofija izgubila skoraj vso premoženje in, najpomembnejše, bosta kredibilnost in moralni položaj Katoliške cerkev utrpela izreden udarec? To besedilo poskuša iskati odgovore na ta vprašanja.
Po preživetem obdobju komunizma, ko je bil delovanje Cerkve strogo omejeno, so si v Mariborski nadškofiji zastavili drzen načrt, v zavedanju, da za razliko od Ljubljanske nadškofije ne bodo deležni koristi iz denacionalizacije. Z namenom zagotovitve ekonomske neodvisnosti so postali podjetniki. Njihovi nameni so bili brez dvoma dobri, potrebovali so sredstva za izobraževalne in pastoralne projekte. Njeni protagonisti ob tem niso obogateli, vendar so v svojih uradnih izjavah pozabili povedati, da so se kot kleriki v bistvu znašli v napačnem poslu.
V The Financial Times so za slovenske trenutne težave identificirali tri vzroke: korporativno pajdaštvo, razpuščeno kreditiranje in vseprisotnost države v ekonomiji. Vzroke za takšno mentaliteto gre iskati v obdobju komunizma, kjer se je razvila ideja o skupni lastnini. Propad številnih velikih korporacij (ne samo znotraj Mariborske nadškofije) je sledil enakemu scenariju: protagonisti upravljanja s premoženjem drugih ljudi (oz. države) so se zaradi tesnih povezavah s politiki in predstavniki pravosodja počutili nedotakljive pred sodnim pregonom.
Mirko Krašovec, ki svojih odločitev ni nikoli javno obžaloval, je v zadnjih mesecih na vodilnem položaju vendarle ugotovil, da je bilo nepremišljeno vstopiti v igro, v kateri ni bilo mogoče igrati ‘fair play’. Že pri delitvi kart je bila Mariborska nadškofija v slabšem položaju, saj ni imela potrebnega znanja in profesionalnih menedžerjev, hkrati je delovala v obdobju gradualizma, kontinuitete predstavnikov nekdanjega anticerkvnega komunističnega režima, ki so s svojimi povezavami onemogočali vladavino prava in razvoj kapitalizma.
Zaradi do Cerkev neprijazne kulture (medijev, izobraževalnega sistema, javne uprave …) se je v času komunističnega režima med katoličani in še posebej med kleriki razvila (legitimna) preživetvena strategija izogibanja sovražnim predpisom in prekomerni davčni obremenitvi. Ta je sčasoma postala navada tudi v demokratični in svobodni družbi, ko pa se v primeru projektov Mariborske nadškofije ni več goljufalo le države, marveč se je marsikaj prikrilo tudi Vatikanu.
Številni katoličani so v padcu komunizma videli zmagoslavje določenega modela cerkvene prisotnosti v državi, t.i. “Volkskirche”, ki je bila v Srednji Evropi prisotna pred sekularizacijo. Model je bil posebej za starejše domač, vendar je bil njegov doseg omejen. Večina Slovencev ga je zavračala ali ga je bila do njega mlačno razpoložena. Vizija močne in finančno neodvisne Cerkve je že čez nekaj let je izgubila svojo zmagoslavno moč, pridobila je celo predznak koristoljubne varovalke lastnih privilegijev in bogastva. Zdi se, da so mariborski protagonisti pri svojem upravljanju premoženja ponotranjili razvade netransparentnosti, razpuščene nadzorstva in izmikanju zakonom ter pravilom.
beri naprej >>>>>
