Ko hodiš po vaseh in mestnih ulicah, polnih vrveža in veselih ljudi, ali pa se sprehodiš med cvetočimi travniki, obrneš pogled proti morju ali v hribe, kaj hitro spoznaš, da je to pravi obraz naše ljube Slovenije. Slovenije, ki ima svoje križe in težave, kot jih ima vsaka družba, in Slovenije, ki diha po svoje in želi naprej. Potem pa odpreš TV ali prelistaš časopis, da ne govorim o strankarskem populizmu, in kaj kmalu se ti pojavi vprašanje, kaj je iluzija in kaj realno stanje. Najhuje pa je, ko vsaj enkrat tedensko slišiš ali prebereš, da je bila pot v samostojnost korak nazaj. V širšem kontekstu takega razmišljanja je Slovenija podobna Prešernovi pesmi o nezakonski materi, ki se je spraševala: “Kaj pa je tebe treba bilo?”
Isti ljudje, ki z zanosom prepevajo ‘vstanite v suženjstvo zakleti’, pa še kar naprej ležijo na lovorikah prejšnjega sistema in se jezijo na tiste, ki jim je uspelo vstati. In tu je srž problema. Ne znamo in ne znamo stopiti skupaj, si podeliti težave in se veseliti uspehov. Vsak dan bolj spoznavam, da smo vsak zase bolj farizejski od nekdanjih farizejev. Na vsa usta se pred Bogom in ljudmi hvalimo, da smo boljši od drugih, bolj strokovni, bolj pametni, bolj učeni, bolj pošteni … žal pa premalo človeški. Ko se komu zgodi nesreča, že znamo priskočiti na pomoč, bojim se, da samo zato, da se v javnosti pokažemo, kako smo dobri. Ko pa gre komu dobro, ko je treba povedati in priznati, da je strokoven, pameten, učen in pošten, takrat pa nam beseda zastane. Še več, po kmečko bi rekli, da z vso zagnanostjo iščemo dlako v jajcu. Tudi v tem kontekstu je prav, da se vprašamo: “Kaj pa je tega treba”?
Tudi zgodbe evrošova za izbor komisarke nam ni bilo treba. Ni malo stvari, ki me v zvezi s tem vznemirjajo. Najprej so ženske kvote. Drage gospe, a se vam to ne zdi poniževalno, če ne že nesramno. Naj bo izbrana kandidatka še tako strokovna, še tako oh in sploh, zanjo in vse sodelavce bo veljalo, da je bila izbrana zaradi ženskih kvot. Mislim, da si dame v politiki tega res ne zaslužijo. Potem naša prva favoritka. Celotna naša dolina šentflorjanska je čakala, kje ga bo polomila, in seveda dočakala. Če nimaš za sabo naroda, je vse skupaj strel v prazno. Niti glasbeni nastop v Stožicah ji ni pomagal in ‘evrošou’ se je zaradi povezave, ki je krožila po spletu, spremenil v ‘slovenijašou’, žal… Težko pa je bilo razumeti, da je njen neuspeh tudi naš neuspeh. Res, kaj nam je tega treba bilo? In kar je najbolj žalostno, še danes niso naši odgovorni pogruntali, kaj je bilo s kandidaturo sploh narobe. In prav to naj nam da misliti, da kljub neuspehu naša neuspela kandidatka po inteligenci presega slovensko pravno stroko.
Potem je prišla druga gospa, joj spet ‘žerjavica’. Mediji so do onemoglosti razpravljali o njenih hobijih; o tem, koga ali kaj Slovenija pošilja v Bruselj, kaj bomo od tega imeli državljani, pa zelo malo ali nič. Tudi tu me moti znanje ali bolje neznanje poročevalcev, seveda o hoji po žerjavici in borilnih veščinah se da pisati ali prepisovati, za pisanje o pomembnem resorju, ki ga je gospa prevzela, pa je potrebno znanje in malo več časa. In prav to bi radi prebrali, drugič se, spoštovani mediji, bolje potrudite in napišite, kako je bilo do sedaj, predstavite vizijo kandidata in budno spremljajte, če se drži načrtov. A nam je res moral Bruselj povedati, da je bila gospa izbrana tudi zato, ker je pokazala, da zastopa močne evropske vrednote.
Kar ne morem končati s to nesrečno evropsko kandidaturo. V prvem krogu je bil tudi gospod, za katerega sem prepričana, da bi zaradi kvot oblekel tudi krilo, če bi se pokazala dobra pozicija. Osebno bi ga pri tem podprla, kajti tisti njegov regres mi gre že pošteno na živce. Prepričana sem, da bi se ga večina upokojencev odrekla, če bi s tem rešili slovenski proračun. Gospod naj s počitnic preklopi na vsakdan in upokojenci rabimo pošteno pokojnino za vsak dan. Ne miloščine, niti privilegijev … samo to, kar smo si z delom zaslužili. Kaj nam je tega treba … Če vse države preživijo brez upokojenske stranke, bi tudi mi.
Celotna zgodba naše politike me spominja na malo obrnjeno telenovelo o Esmeraldi. Vsi smo gledali, nekatere dame so si celo zeleno krilo kupile, ko je bilo zgodbe konec, pa ‘pika’. Zato me je tudi samogovor opozicijske poslanke, ki je v Državnem zboru teatralno povedala svoje in na koncu rekla “pika”, spravil v dobro voljo. Z vidika umetniškega izražanja lahko rečem “krasen nastop”, z vidika parlamentarke pa le pripomba: “Še cesarica Marija Terezija, ki je vladala nekaj stoletij pred vami, draga poslanka, in je veljala za absolutno vladarico, je bila tako pametna, da je imela ljudi, s katerimi se je posvetovala, kar nekaj Slovencev je imelo ta privilegij. Vi pa, v demokratični družbi, ne rabite nikogar. Zaslužili ste si prvo piko. Čestitam. Visoka meja samopodobe, ni kaj”.
Morda je prav, da malo preklopim tudi na Karitas. Nič manj ljudi ne rabi pomoči, kot jo je rabilo v prejšnji in še ‘predprejšnji’ vladi. Vse menjave so bile namenjene boljšemu jutri, vendar, kaj se je zgodilo. Za menjave se je porabilo veliko denarja, rezultatov pa ni. Potem se ne čudite, če ljudje ne marajo volitev in ostajajo doma. Tudi tisti, ki gremo, si rečemo: ”Kaj nam je tega treba”? Trenutno gredo skozi skladišča Karitas tone jabolk, pa ne zato, ker bi jih darovali dobri ljudje ali ker bi jih imeli kmetje v izobilju, marveč zato, ker je spor med Rusijo in Ukrajino dobil svetovne razsežnosti. Embargo na izvoz sadja in zelenjave je za pisalno mizo lepo pripravljen, v praksi pa izgleda tako, kot poje tista pesem “Ne seje, ne žanje, pa vendar živi”! Kmet, ki v potu svojega obraza prideluje sadje in zelenjavo, lahko vidi, da nekdo, ki v ta namen niti s prstom ne migne, dobi zaboje jabolk zastonj. O tem raje ne bi razpravljala, kajti to pomeni skoraj pljuvanje v lastno skledo, vendar sem v teh dneh te besede slišala od številnih pridelovalcev. Zato se tudi sama vprašam: “Kaj nam je tega treba”? Vem, da so med nami številni ljudje, ki potrebujejo pomoč, toda pomoč je tudi to, da človeka naučiš loviti ribe, ne le, da mu jih daruješ. Zato apeliram na odgovorne, da razmislijo o učinkovitosti take ponudbe. Sodelavka mi je pripovedovala, da je kmet v njihovem kraju ponudil krompir vsem revnim, če ga pridejo pomagat pobirat. Javilo se jih je več, toda naslednji dan je prišel samo eden. Popolnoma razumem, da bolni, ostareli tega ne morejo, toda za zdrave in za delo sposobne bi to moral biti izziv. Zato naj pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti začne svoje aktivnosti pri besedi “delo”, potem bo tudi vse drugo lažje.
beri naprej >>>>