Spal seveda spet nisem, bolj kot za premišljevanje pa sem bil sposoben že za blodnje. Res, pred mano je bila še ena neskončno dolga noč. Jutri pa naprej…

To noč se ne morem izogniti misli o smrti. Ne uspe mi trik z Epikurjevo domislico: smrt nam ni mar – dokler živimo, je ni, ko pa bo ona prišla, nas več ne bo.

Danes sem še človek. Če me bo jutri ugonobil kak hujši padec, potem bo tule obležalo le mrtvo truplo, kosti, meso, drobovje, koža, lasje… Takoj bodo nastopile mravlje, glodalci in drugi naravni smetarji. V nekaj dneh ali tednih bo pospravljeno vse, razen kosti. Če bom obležal v rečni strugi, bodo jeseni pridrvele divje vode in raznesle še zadnje ostanke na stotine mest, dokler ne strohnijo ali jih za dolga leta ne prekrije zemlja.
Bi se kar strinjal z Descartesom, da je med telesom in dušo prav ostra meja. To se manifestira prav v trenutku smrti. Ta ne poteka prav dolgo, ampak se zgodi v trenutku. Takrat se neumrljiva duša – kako ustrezno besedo imamo zato v slovenščini, saj spominja na duh, dih, sapo – utrga od materije in ostane sama v svoji dimenziji. Ne mislim, da bi se kam dvignila, v fizikalnem pomenu, temveč ugibam, da se znebi časovnega in prostorskega okvira ter fizikalnih zakonov in zasije v onostranstvu, bolj ali manj v milosti Njega, ki si je vse to zamislil in ustvaril. Tako sklepam iz Svetega pisma.

Smrt je ena redkih stvari, ki nikomur ne uide. Zadnji pravični skupni imenovalec vseh ljudi, od sužnjev do vladarjev.

Nenehno jo nosimo v sebi, prav blizu (nekaj sekund) nam je. V tem se ne razlikujem kaj dosti niti jaz sedajle v tejle goščavi od mojih prijateljev v Ljubljani.

Ko gremo po ulici, nas lahko vsak trenutek lahko povozi kamion, kateremu se je pokvaril volan. Lahko nam pade strešnik na glavo. Lahko je potres in nas v nekaj sekundah zasuje. Lahko nas nenadoma udari kap. Kadarkoli in kjerkoli!

Tu ni izjeme. Bogataši in oblastniki se lahko veliko bolj zavarujejo z najdebelejšimi blindiranimi stekli in varnostniki, a se lahko prav med slednjimi najde izdajalec in atentat je za njih še dosti bolj verjeten, kot za običajne ljudi.

Kaj se slepim? Za mene je v tejle situaciji smrt veliko bolj verjetna, kot za večino mojih prijateljev, ki ta trenutek spijo v varnih domačih posteljah. Da, a gre le za kvantitativno, statistično razliko. Če je za njih verjetnost smrti za jutrišnji dan le nekaj desetink promilov, je za mene morda že 50%. In zato jo tudi bolj čutim, več o njej premišljujem.

Podobno se odstotek možnosti za smrt zelo dviguje pri bolnikih, pri tistih z neozdravljivimi boleznimi celo neustavljivo in nepovratno visoko. In zato tudi ti ljudje po bolnicah premišljujejo podobno kot sedajle jaz, delajo račune s svojo preteklostjo in nostalgično razmišljajo, kako (lepo) bi lahko še bilo, če bi ne bilo tako, kot grozi da bo.

Vprašanje je, ali je bolje umreti na hitro, morda celo hipoma, tako da je človeku prihranjeno veliko strahu in bolečin, ali pa počasi, ko je dovolj časa ne samo za psihično pripravo, temveč tudi za stisko in grozo. To je le navidezna dilema, kajti ljudje (in živali) imamo praviloma vgrajen instinkt za preživetje in se ponavadi borimo za vsako sekundo življenja, tudi če strahotno trpimo.

Seveda se pri posameznikih lahko pojavi tudi samomorilsko nagnenje in to ne le v pogojih hudih fizičnih bolečin, temveč celo povsem brez njih, morda ravno nasprotno – zaradi apatije in mrtvila okrog takšnega človeka.

Meni je misel na samomor povsem tuja, tako iz načelnih razlogov (ker so me v cerkvi vedno učili, da je to greh), kot tudi iz povsem preproste želje po življenju in možnosti, da še kdaj uživam njegove lepote in dobrote. Vsakdo, ki pomisli na samomor, bi se moral spomniti kakšnega lepega trenutka iz svojega življenja in pomisliti, da ga lahko kaj lepega tudi še čaka.

Če bi sedajle imel ob sebi tabletko z nepekočim smrtnim strupom, ne bi niti pomislil, da bi jo vzel, kot nisem tudi doslej še nikoli v življenju. Saj so vsi samomorilci v taki strahotni zmoti! Saj ne vedo, da se okoliščine lahko še bistveno spremenijo in njihovo življenje izboljša. Še posebno je tragično če si vzamejo življenje mladi ljudje! Tiste njihove težave ali celo le čustva so trenutne narave, pred njimi pa lahko še na desetletja življenja, na stotine lepih sončnih dni, toplih človeških pogledov, lepih melodij, sladkih vonjav, dnevov poležavanja, slastnih sladoledov, svežih časopisov, presenečenj vseh vrst. Vsak bolnik ali drugi, ki je zares pred pragom smrti, bi z največjim veseljem odživel preostanek življenja, katerega meče stran trenutno zmedeni in razočaran mlad človek.

Jaz sem se tule na nek način sicer s smrtjo že sprijaznil. Naredil bom vse, da bi se rešil ali umrl čim kasneje, vendar kakšne do neba vpijoče groze vendarle ne občutim. Žalosten sem, ker bom morda zamudil še toliko lepega in zanimivega, kot se ponuja tam zunaj v življenju, vendar me ni strah pred onostranstvom. Nasprotno – tam pričakujem le veliko lepega!

Prepričan sem, da je smrt lažje doživljati pri sebi, kot pa pri drugih, posebno še, če gre za najbližje. Kar ne morem si predstavljati, da bi bili tule pri meni v enaki smrtni nevarnosti kot jaz, tudi moja otroka in žena. In da bi jih videl umirati! To pa bi bila do neba vpijoča groza!

Hvala Bogu, da so tam zunaj, gotovo na varnem! Rad bi dolgo živel, toda upam, da bom umrl pred otrokoma. Samo to je naravno, da otroci preživijo starše. Nelogično je, da bi mladi umrli prej kot stari.

Morda je najhujša možna nesreča, kot si jo lahko predstavljam prav tista, kot jo doživijo starši, ki izgubijo svojega otroka?

Uboga moja mama!

Zakaj mi ob takih mislih stopijo solze v oči? (Škoda vsake kapljice tekočine, ki jo izgubim…).

Jok je spremljevalec najhujših in najlepših trenutkov v človeškem življenju. Ni pa to vedno v obliki solz. Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k solzenju, nekateri manj. To je morda še najbolj opazno pri raznih pogrebih. Videl sem že matere, ki so v sebi jokale do nebes, pa ni bilo na njihovem obrazu niti ene same solze. Nekaj pa tudi takih žalovalk, od katerih je kar teklo in sicer toliko časa, kot je v takšnih okoliščinah običajno, čez nekaj minut pa so bile povsem zbrane za nadaljnje proceduralne formalnosti.

Kakor je smrt skupna prav vsem ljudem na tem planetu, pa obstajajo velike razlike v pojmovanju, vrednotah in običajih povezanih s pogrebi, grobovi in žalovanjem. Celo v Sloveniji so razlike od pokrajine do pokrajine. V mojem rodnem kraju je v navadi običaj, ki mi ni prav pri srcu, čeprav se ga moram iz vljudnosti od časa do časa udeležiti. Navada je, da po opravljenem pogrebu celotno širše sorodstvo (in še kdo) odide na krepko pojedino. Če še razumem, da so se včasih zbrali v domači kmečki hiši, pomolili in se dosti takšnega pogovorili, za kar sicer ni časa in možnosti, pa mi je povsem nesimpatičen sedanji surogat tega dogodka, ko gredo pogrebci v gostilno, kjer jih čakajo bogato obložene mize in alkoholna pijača, ki kmalu razvozlja jezike in na koncu ustvari sumljivo hrupno vzdušje. Prav nobene škode ne bo, če se ta razvada počasi kar opusti. Bistvo pogreba je na pokopališču in v cerkvi.

Saj res: ali potemtakem jaz ne bom imel pogreba? Nikoli nisem polagal kaj dosti pozornosti na formalni del tega obreda in ženi sem za vsak slučaj omenil le to, da sploh ni pomembno, kako bo z mojim pogrebom. Vseeno mi je, če me pokopljejo (kar je bilo v naših krajih tradicionalno) ali upepelijo. Če me že vprašate, bi priporočil le, da se po možnosti še izkoristi kak del mojega telesa zato da se komu kaj pomaga, za kakšno presaditev ali kaj podobnega.

Če se bo moje življenje zaključilo tule, potem to seveda ne bo prišlo v poštev. Gotovo bodo imeli pa kakšno drugo simbolično formalnost, nekakšno zadušnico. Pride mi na misel celo možnost, da so jo morda že imeli? Če so jo imeli, so jo pač imeli. Ne vem, kakšno je stanje tam zunaj in kakšne informacije imajo glede mojega izginotja.

beri naprej >>>>