V četrtek, 25. septembra 2014, je v Murski Soboti pod okriljem spletnega magazina Časnik.si in Socialne akademije v okviru Socialnega tedna potekala zanimiva in dinamična razprava o aktualnih temah v slovenskem družbenem in političnem prostoru. V razpravi, ki jo je moderiral Jani Drnovšek, so sodelovali moralni teolog dr. Ivan Štuhec, zgodovinar, latinist in politični analitik dr. Aleš Maver in zgodovinarka, sociologinja ter kolumnistka Časnika Helena Jaklitsch.
Na vprašanje, kaj je prinesel volilni rezultat z letošnjih poletnih državnozborskih volitev levici in strankam slovenske pomladi, je Maver odgovoril, da je rezultat svojevrsten šok, saj je nenavadno, da so volivci namenili največ glasov popolnim političnim neznancem, obenem pa si želijo, da se ne bi v slovenski družbi nič spremenilo, zato so večinsko volili stranko, ki jim je to obljubljala. Zadnje volitve pa so šokirale tudi stranke t.i. slovenske pomladi, ki so skupno zabeležile daleč najnižji volilni rezultat v zgodovini naše samostojne države. Maver takšen rezultat vidi tudi kot posledico strategije najmočnejše opozicijske stranke SDS, ki je volivcem ponudila premalo vsebinskih rešitev in se zlasti osredotočila na dogajanje okrog sodnega procesa proti Janezu Janši. Velik preboj je uspel Združeni levici, ki bo po Mavrovih predvidevanjih v prihodnje samo še pridobivala volilno podporo.
Na vprašanje, zakaj se slovenski volivci tako radi zmerom odločajo za nekaj novega, je Jaklitscheva odgovorila, da je ta politična simptomatika prisotna zlasti zadnja leta, vendar se za tem skriva prava želja volivcev, da se pravzaprav ne bi nič spremenilo, kajti volivci t.i. leve politične provenience niso toliko osredotočeni na posamezne stranke, ki jim v bistvu nič ne pomenijo, saj jim je vsakokrat cilj, da izvolijo nekoga, ki jim bo ohranjal njihove pravice in bonitete. K ustvarjanju potrebe po novih obrazih pa da so levji delež prispevali tudi dominantni mediji, ki so potencialno volilno telo prepričali, da to prinaša rešitev.
Na vprašanje, zakaj so pomladne stranke dosegle tako slab rezultat na letošnjih volitvah, je Ivan Štuhec odgovoril, da je slovensko volilno telo zmedeno in pravzaprav ne ve, kako bi se politično vedlo. Štuhec opaža tudi veliko nezainteresiranost volivcev za dogajanje v politiki, celo odpor do vsega, kar predstavlja steber demokracije, saj lahko dnevno spremljamo kritiko strankarskega sistema in poslancev. Slabemu rezultatu pa je po njegovem botroval še vse bolj prisoten trend med slovensko mlado populacijo, ki vedno močneje simpatizira s skrajno levico.
Kje bi lahko poiskali rešitev, da bi se odnos volivcev do strank spremenil, se je glasilo naslednje vprašanje. Dr. Štuhec vidi rešitev zlasti v močnih posameznikih, z jasnim in trdnim političnim prepričanjem, ki so odločni, konsistentni, pokončni in dejavni. Ti lahko kaj spremenijo in lahko obrnejo stvari na bolje. Brez resne krize ne bo preobrata, je menil Štuhec.
Ali lahko poglabljanje slabega v državi volivce zdrami? Maver je glede tega skeptičen, saj naš narod očitno nima potenciala, da bi ga kriza zdramila, kvečjemu lahko v njem prebudi tisto najslabše, kot se je že zgodilo med drugo svetovno vojno in po njej. Jaklitscheva je dodala, da se krizno stanje v našem prostoru umetno ustvarja za dotične politične potrebe in ob tem navedla primer, kako je vsa javnost pod drugo Janševo vlado poslušala, da so otroci v šolah lačni. Ustvarjala se je percepcija, kot da je država tik pred bankrotom. Po padcu Janševe vlade pa se je kriza hitro umaknila iz medijskega prostora. Jaklitscheva je opozorila na monolitnost slovenskega medijskega prostora in uporabljanje različnih vatlov ter navedla primer dnevnega poročanja o dogajanjih v zvezi z vstajniki ter povsem obrobno poročanje o protestih zoper pravni sistem pred Vrhovnim sodiščem. Vzrok temu, da pri nas ni političnega preobrata, Jaklitscheva vidi še v našem šolskem sistemu, ki oblikuje bodoče volivce v smeri odobravanja kontinuitete in nekritičnih stališč do nje. V našem narodovem telesu je še vedno prisoten strah, ki je globoko zakoreninjen. Po drugi svetovni vojni je nekdo izginil čez noč in nihče si ni upal na glas vprašati, kje je. Ljudje so bili strogo nadzorovani in vcepljeni strah v njih še do danes ni izginil. Odsotnost duha kritičnosti in upora je vidna še zdaj, meni Jaklitscheva.
Ivan Štuhec je pripomnil, da ljudi pri nas težko zdramiš za spremembe. Krivdo vidi tudi na strani slovenskih kristjanov, ki neorganizirano delujejo in ki bi bili radi nestrankarski, nepristranski in nevtralni. In v tem je ravno težava. Narobe je, da nimamo jasnega, pogumnega in javnega stališča. Edini vidni uspeh slovenskih kristjanov je uspeh na referendumu o družinskem zakoniku, drugače pa zavzemajo pasivno politično vlogo. Družbeni nauk Cerkve, ki je temelj političnega delovanja kristjana je izginil iz kateheze po naših cerkvah. Naši kristjani bi morali nastopiti v družbenem življenju bolj organizirano, argumentirano in politično aktivno, kajti osnovna naloge politike je, da mora stremeti k večji pravičnosti, je poudaril Štuhec.
Helena Jaklitsch vidi težavo, da slovenska politična pomlad ne parira strankam kontinuitete v tem, da smo katoličani svojo elito izgubili med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Sedaj, ko smo že skoraj 25 let v samostojni državi, pa smo premalo aktivni, da bi katoličane vzgojili in usposobili za delovanje v političnem življenju in za odgovorne pozicije v družbi. Vzroke te premajhne angažiranost katoličanov Jaklitscheva vidi v že prej omenjenem strahu, saj se slovenski kristjan najbolje počuti v zakristiji, od koder tarna nad obstoječim stanjem v slovenski družbi. Dr. Štuhec je dodal, da slovenska pomlad trenutno ne more konkurirati kontinuiteti, ker miselnosti Slovencev ne spremeniš zlahka. Kot primer je navedel gimnazijce škofijskih gimnazij, ki prihajajo iz osnovnih šol kot zgodovinsko že formirane osebe. Ključna za formiranje miselnih vzorcev mladih je osnovna šola in tisti, ki vodijo šolsko politiko, to dobro vedo, je poudaril Štuhec.
Na vprašanje, kaj pričakujejo razpravljavci od nove vlade, je Jaklitscheva odgovorila, da ji moramo dati čas in priložnost, vendar sama v politiki ne vidi kakih novih obrazov, kar je argumentirala s podatkom, da je več kot tretjina novih poslancev, t. i. »novih obrazov«, v preteklosti že kandidirala na listah strank, ki so politično tako rekoč že ugasnile. Dr. Maver od nove vlade ne pričakuje nekih sprememb, ker če bi jih ta zares hotela narediti, ne bi a priori izključila iz koalicijskih pogajanj stranko SDS. Samo velika koalicija med SMC in SDS bi imela potencial resnično kaj spremeniti.
