Foto: Flickr.

Homilija na 25. navadno nedeljo

Včasih me strese, ko molim očenaš. Pa ne takrat, kadar pomislim, da me je Jezus učil reči mu »Oče«, ampak tedaj, ko se spomnim, da me je učil reči mu »Oče naš« in ne »Oče moj«. Ta težki »naš« … Zaradi njega vem, da nisem sam, da nisem edinec. Zaradi njega nisem samo nekomu sin, temveč sem tudi nekomu brat.

Ni tako težko biti sin. Težko je biti brat. Biti sin pomeni uživati. Biti brat pa pomeni deliti.

Biti brat pomeni imeti človeka, ki je ob tebi, za del svoje družine. Naj bo ta človek dober ali slab, vreden ali nevreden tega imena, je vedno tvoj brat. In bo to vedno ostal, ne glede na to, kaj bo naredil. Kajti on ni tvoj brat zato, ker bi si to s čimerkoli zaslužil, temveč zato, ker mu je podarjeno, da je Očetov sin. Samo zato.

Enako je z menoj. Tudi jaz sem sin, ne da bi se mi bilo treba za to truditi ali si to zaslužiti. Kar podarjeno mi je, da sem sin. Očetova ljubezen me je naredila za sina. Prav tako tudi njega. In ista ljubezen ga je naredila za mojega brata. Biti Očetov sin zato pomeni biti vsakemu človeku brat. Biti brat pa pomeni vsakega človeka imeti za vrednega, da je tvoj brat. Vsakega imeti za vrednega, da si z njim deliš Očetovo ljubezen. Spoštovanje, odpuščanje, usmiljenje. Brez zaslug.

To je sporočilo Jezusove zgodbe o čudaškem gospodarju, ki daje vsem (!) enako plačilo, ne glede na to, koliko in kako dobro so opravili delo v vinogradu. On je pač Oče, ki ljubi vsakogar enako. Kot sina. In če se ni zmotil, ko je mene izbral za sina, zakaj bi se, ko mi je nekoga izbral za brata?

Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.