Slovenija na prvi pogled izgleda človeku, posebno tujcu prijazna država in njeni ljudje naj bi bili dobrohotni in pripravljeni za sodelovanje. Pred desetletji je Anton Trstenjak pisal celo o značilnem slovenskem poštenju, Slovenci naj bi bili priden in dober narod. Takrat smo bili še pod nadzorom strukture in organizacije, ki jo je parlament Evropske zveze označil za zločinsko. Njeni oprode so s silo in zvijačo vladali nad nami in načeli tudi slovenska poštenost, če je prej že obstajala. A krepila se je pokornost, redki so kljubovali. Tisti na glavo postavljeni svet je vztrajno nažiral prislovno slovensko poštenost oziroma so lažne prvine bivšega družbenega stanja ene bolj, druge pa manj kvarile. Če je Trstenjak govoril o poštenih Slovencih, bi zdaj tisti, ki so Slovenijo vzeli za plen svojih osebnih koristi, radi nas vse naredili enake, se pravi, slabe. Vsi politiki naj bi bili slabi, kakor si je celo dovolil izraziti na zamejskem forumu Draga slovenski sociolog. Slabi naj bi bili zdravniki, pravniki, člani Cerkve, posebej kleriki in gospodarstveniki, izjema naj bi bili menda le športniki. Izjema pa naj bi bili tudi novinarji, ki po skrivnih ukazih najbolj širijo formulo vseenakosti in vseslabosti slovenske družbe. Na drugi strani pa isti, ki vzdržujejo to floskulo, trdijo, da sodstvo deluje dobro in ga ni treba kritizirati. Zatrjujejo, da se ga celo ne sme in skušajo narediti negativce tudi nas, ki se zbiramo v obrambo človekovih pravic Janeza Janše in številnih, ki jim jih je ali jih še vedno sodstvo krši. Zdravstvo naj bi bilo v službi bolnikov in njihovih pravic, gospodarstvo naj bi napredovalo, politika pa je zdaj v redu, saj TV hišam zmanjkuje tem, čeprav je stalno dež, poplave in plazovi. Kako drugače so ob podobnih problemih novinarji raztrgali Janševo vlado, zdaj pač država ne more pomagati, slišimo iz ekranov. Če se že novinarji zapodijo v postopek kandidiranja evropske komisarke, pa načrtovalci poskrbijo za dušobrižnike, da pomirijo kritike in v državi je spet vse lepo. V redu naj bi bila celo bivša država, ki ji je tudi komisarska kandidatka prepevala bojno pesem, čeprav eni v njej niso smeli živeti, bodisi, da so emigrirali ali izgubili življenje. Najboljša formula, da se nič ne spremeni, je pač cinični posmeh in govorjenje, da je vse zanič. Kje so pesnikovi časi?: Tod bodo prebivala veseli ljudje! Iz na videz prijazne in vesele dežele poštenih ljudi se državljani odseljujejo in tisočem mačeha tujina postaja bolj mati kot lastna domovina. In to vedo dobro tudi prejšnji in sedanji povzpetneži, ki so se ravno na račun prikrajšanih, ki so jim ukradli domovino, zdaj prerinili v dobro plačane evropske ustanove. Razlika je le, da se jim za to ne bo treba posebej truditi, saj jih bodo usmerjali preskušeni birokrati, medtem ko morajo prvi graditi na lastnem trudu in iznajdljivosti. To zadnje preostane tudi nam vsem, ki vztrajamo na okopih demokracije in človekovih pravic.

Vse pa kaže, da gre za hud jezikovni nesporazum oziroma, da je treba popraviti govorico, kot je pred tisočletji zapisal kitajski modrec. Sodobni ameriški pa je dodal: »Imamo opravka z brezsmiselnimi navadami in praksami in treba bo znova vzpostaviti urejenost. Intelektualna zmeda, zločini, sprevrženost, onečaščenje, mučenje in poljubno ubijanje so postali v besednjaku številnih sodobnikov kot ‘dobro’ medtem pa umno razmišljanje, krotkost, osebna dostojnost in ljubeznivo prijateljstvo postajajo ‘slabo’ in vredno sovraštva.« Treba bo reči bobu bob, da začno stvari prav teči in postanemo ljudje, čuteča in ranljiva, a za dobro in slabo pri sebi in drugih občutljiva bitja. Da besede spet dobijo težo in se govorica preverja v vzajemnosti in dialogu. Da nostalgijo za lažno preteklostjo zamenja skrb za skupno prihodnost ter prenehamo tiščati glave v pesek in si očiščeni bremen preteklosti gradimo zaupanje za skupno prihodnost. Takrat Branko Masleša in Alenka Bratušek ne bosta več zardevala, saj bosta delila z nami svoje človeško dostojanstvo. Takrat tudi novinarji ne bodo imeli več slabe vesti in bo njihova beseda dobila težo. Odprava spon, laži in nasilja nas omogoča kot ljudi. Verjamem, da slovenski človek v svojem bistvu še ima te klice, ki mu jih je dal Bog, ki je človeka ustvaril za dobro. Verjamem in človeška zgodovina me uči, da se to lahko zgodi. Zato stavljam na duhovne sile, ki so dale prednikom in nam vzdržati težke čase. Verujem v priprošnjo zasutih mučenikov in v moč, ki se v slabosti spopolnjuje. Zato pa verjamem tudi, da bo žrtev Janeza Janše, Toneta Krkoviča in številnih, ki so jim tako ali drugače kratene človekove pravice – tudi nas, ki vztrajamo (pred to stavbo) – omogočila, da bo med nami zavladala beseda resnice in pravičnosti. Z njo krepimo dobro v sebi in drugih in odstiramo pregraje hudega, ki nas ločujejo. Kdor molči, se zdi, da se strinja, so zapisali Latinci. Zato sem hvaležen vsem, ki se upirate, govorite, vztrajate in širite prostor svobode! Tako se goji in krepi upanje, da bo tudi v tej deželi jutri napočil nov dan.

Vir: Demokracija

Sorodni Prispevki:

• Delo: Dve varianti poročanja iz Azerbajdžana Opazili smo dve poročili iz Dela o obiskih slovenskih delegacij v Azerbejdžanu, prvo s konca avgusta (vlada Alenke Bratušek), drugo z začetka leta (vlada Janeza...
• R. Čakš, blog: Zadnji ples na potapljajoči se ladji Minuli teden je na domači politični sceni minil presenetljivo mirno. Brez par dramatskih vložkov Karla Erjavca v zvezi z nepremičninskim davkom bi človek pomislil, da...
• R. Čakš, Kam greš?!: Predvolilna soočenja – rutinerji, šolarčki in mrtve ribe Prvi polčas soočenj na osrednjih televizijah na obrazih politikov že izrisuje duševna agregatna stanja akterjev v bolj ali manj zavidljivih položajih. Stari mački samozavestno branijo...
• L. G. Lisjak, PlanetSiol: Enajst naukov “afere Bratušek” 1. Če bi bila Bratuškova članica stranke, ki bi stremela še k čemu drugemu razen k promociji svoje predsednice, si ne bi mogla privoščiti nesramnosti...