»Analiza dejstev v konkretnem primeru omogoča sklepanje, da objektivna stvarnost ni v konfliktu s pravico obsojenega do nepristranskega sojenja.« Tudi s temi besedami je občna seja Vrhovnega sodišča zavrnila izločitev svojega predsednika iz odločanja v zadevi Patria (sklep su. 1394/2014, z dne 27.8. 2014). Bojazen obsojenega, da je predsednik Vrhovnega sodišča pristranski, tako objektivno ni bila upravičena. Ta bo, tako je bilo zaslediti v javnosti, sedaj celo predsedoval senatu, ki bo odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti.
Človek si ne more kaj, da se ne bi zabaval ob teh navzven formalno avtoritativnih in impresivnih ugotovitvah. Če je objektivna stvarnost takšna, kot jo interpretira občna seja Vrhovnega sodišča, potem pač ne more biti drugače. Drugi, najbolj glasno in vztrajno tisti tam zunaj pred stavbo te iste institucije, sicer menijo drugače. A njihovo stališče je seveda subjektivno, pristransko, celo navijaško. Njihova stvarnost je samo subjektivna.
Če pustimo cinizem ob strani in se za trenutek napotimo po epistemološko-filozofskih poteh, potem si pač moramo priznati, da je t.i. test objektivne stvarnosti, ki ga iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice jemlje naša občna seja, pač neprepričljiv. Zakaj?
Da bi to razumeli, ni potrebno biti zagovornik radikalnega skepticizma, po katerem niti stvarnosti, kaj šele objektivne, najbrž ni. Lahko smo zgolj prizemljeni razumniki, ki pač moramo soglašati, da vsak človek vse, kar ga obkroža, sploh pa družbene koncepte, dojema skozi epistemološka sita, ki so pogosto tudi intenzivno normativno obarvana. Vsekakor pa so subjektivna.
Objektivnega pogleda na družbeni svet okoli nas torej ni. Tisti, ki si ga lasti, se pač moti, če mu že ne želimo pripisati kakšnega drugega bolj pejorativnega pridevnika. Vse je torej v izhodišču subjektivno, kar, kot rečeno, ne pomeni, da stvarnost tam zunaj ne obstaja, ampak da obstaja, kot jo vidimo in zato tudi subjektivno poustvarjamo skozi svoje oči.
Slednje hkrati, kot bi nekdo morda pomislil, ne pomeni pristajanja na relativizem. Nikakor, objektivno obstaja tudi v družbenem svetu; a to objektivno je v funkciji prevladujočega intersubjektivnega. Z drugimi besedami, objektivna stvarnost je taka, kadar se okoli nje oblikuje nadvse široko sprejeto subjektivno prepričanje o njenem obstoju.
In prav to zadnje fundamentalno umanjka v zadevi Patria, ko gre za celoten sodni proces, upoštevaje vse zunanje pravosodne in politične okoliščine. Da je to res, nehote, potrjuje sama občna seja Vrhovnega sodišča, ki obžaluje, skorajda z mero obtoževanja, da na domnevno neprecedenčne napade na sodstvo v povezavi z zadevo Patria ni odgovoril nihče, razen sodstvo samo.
Več lahko preberete na Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni Prispevki:
- G. Blažič, Demokracija: Neodvisno sodstvo? Pa kaj še! Sodba v zadevi Patria je končno dobila tudi pisno obliko. In kaj v resnici sporoča slovenski javnosti? Poglejmo samo majhen izsek iz obsežnega besedila: »V...
- M. Avbelj, Večer: Pravni razpad procesa Patria Včasih se zgodi, da je poraz pravzaprav zmaga. Porazna obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča, s katerim jo to z večino šestih glasov proti trem zavrglo ustavno...
- Prejeli smo: Sodstvo ruši našo ustavno ureditev 9.3. 2010 je policija izvedla preiskave v Državnem zboru pri poslancu Zmagu Jelinčiču. 9.3. 2010 je policija izvedla pri ministru Milanu Pogačniku hišno preiskavo. 3.11.2010...
- D. Črnčec, Reporter: Sodne počitnice Tretjo vejo oblasti, sodno vejo je treba reformirati, jo odpreti javnosti, v procesu pa morajo aktivno sodelovati državljani, civilna družba, kajti vprašanja vladavine prava in...