Foto: Tone Lesnik
Reminiscenca na en dan Drage.
O Dragi sem bral v dnevnikih pisatelja Alojza Rebule. V njih odsevajo spomini na mnoge slovenske izobražence, ki so tam nastopili s svojimi predavanji in razpravami, čuti pa se tudi napetost ob stalni prisotnosti vsemogočne Udbe, ki ji je bila Draga v času komunistične Jugoslavije prvovrstni izziv za nadziranje in šikaniranje. Letos sem bil prvič tam, na Opčinah, kjer že dolgo poteka program Drage potem, ko je se je začela na drugem mestu, v vasici z istim imenom. Prisoten sem bil v nedeljo na zadnji dan letošnje Drage. Ko se zdaj spominjam izrečenih besed na predavanjih in v razpravah, me zanese v domišljijsko predstavo o plovbi na ladjici, na katero se je davno vkrcalo ‘ljudstvece’ po imenu Slovenci, ki mu pripadam tudi sam.
Nekoč v sivi davnini je ta ladjica krenila na pot po oceanu zgodovine, ko so se njeni potniki, vsaj nekateri, že nekako zavedali tega kdo so in, da jih povezujeta skupni jezik in kultura. In potem je plula ta ladjica skozi stoletja v viharjih in med mnogimi nevarnimi čermi vse do danes iščoč svoj pristan. Večkrat je plula privezana na druge močne ladje, ki so jo vlekle tja, kamor so one hotele, najmočnejše med njimi so imele napise Avtroogrska, Kraljevina Jugoslavija, Socialistična federativna republika Jugoslavija. Tem ladjam se je priključila brez kakšnega večjega odpora, saj ji drugega ni preostalo ob njihovi veliki moči. Ob vsaki novi priključitvi se je prilagajala novim razmeram na plovbi in poveljstvo ladjice je poveljevalo v skladu z navodili, ki so prihajala od nadrejenih kapitanov na močnih ladjah. Ob novih priključitvah niso imeli na ladjici nikoli časa in volje za resen razmislek, kaj se je z njimi pravzaprav zgodilo. Treba se je bilo pač prilagoditi in delati ter govoriti to, kar se je od njih zahtevalo. Tektonskih premikov, ki so se jim zgodili, niso ozavestili, predelali in sprejeli (povzeto po besedah dr. Marte Verginelle, predavateljice letošnje Drage). Poveljstvo ladjice jih k temu tudi ni spodbujalo, bolj je bilo nagnjeno k spodbujanju govorjenja in ravnanja v skladu s svojo voljo, čeprav je bila ta podrejena volji velikih. Če bi hoteli opisati, kaj vse se je na ladjici v teh časih dogajalo, bi potrebovali veliko časa in prostora za pisanje. No, o tem je veliko tudi že napisanega, v mnogih knjigah. Prav velike enotnosti na tej ladjici ni bilo nikoli, med njimi so bili hudi spopadi. Še najbolj so se spopadli med seboj v času, ko so se na oceanu zgodovine pojavile gusarske ladje z zastavami nacizma, fašizma in komunizma. Tiste nacistične in fašistične so hotele ladjico potopiti, da se nikoli več ne bi prikazala in bi jo za večno zagrnili valovi oceana zgodovine, na katerih bi kraljevale samo one. Tista z zastavo komunizma je najprej držala z njimi in računala na velik delež pri delitvi plena. Potem pa se je odločila, da se jim bo postavila po robu in sama zavladala nad oceanom zgodovine. Na ladjici je zahtevala strogo podreditev njenim ciljem. Kdor ji ni bil všeč, ali se ni hotel podrediti je bil obsojen na smrt. In začela se je velika delitev, tekla je kri med brati in sestrami. Zmagala je gusarska ladja pod zastavo komunizma in se bridko znesla nad svojimi nasprotniki. Zmagovalci nad gusarskimi ladjami nacizma in fašizma so lovili gusarske kapitane in poveljnike ter jih postavljali pred sodišča. Na ladjici pa so premagance odstranjevali kar brez sodišč, samo po volji zmagovalcev. Mnoge so kruto pobili in pometali v ocean, da jih ne bi bilo treba pokopavati. Le redkim se je uspelo rešiti. Mnogi so morali v strahu molčati in potlačiti v sebi strahote, ki so se jim zgodile, ali so jih videli. Zmagovalci so sami pisali in razlagali zgodovino in ustvarjali prihodnost. Zgodovina se je pričela z njihovo zmago, v sedanjosti in prihodnosti je moralo biti vse po njihovem, drugih mnenj niso dopuščali. Ustanovili so tajno službo, ki je imela ušesa in roke vsepovsod. Ljudem so zabičali, kako morajo misliti, govoriti in delati.
beri dalje ...
