Angela Vode, foto: Slovenski filmski center.
Zakaj je morala umreti Angela Vode?
“Vrniti se bomo morali k zaupanju, ki je obstajalo še pred tridesetimi leti.”
Janja Roblek, predsednica sodniškega društva
(Mladina, 2013)
Če ste po prebranem naslovu že uspeli izbruhati prvo jutranjo kavo in vsaj dvakrat zaporedoma prekleti moje fascinantno ime, lahko, če želite, mirno nadaljujete z branjem. Luka Mesec, lider združene levice, je še pred volitvami dejal, da njihovo zavezništvo “socializem iz preteklosti jemlje za referenco”, torej poglejmo, kakšna je bila ta referenca v resnici. Lahko jo gledamo s katerega koli vidika: gospodarskega, političnega, obče življenjskega … sodnega?
Intelektualke Angele Vode danes slovenskemu bralstvu najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Ali pač? Kljub temu, da živimo v eri informacij, se pogosto srečujem z naravnost bizarno nevednostjo sodržavljanov: Vodetova je bila izjemna oseba, učiteljica slabše razvitih otrok, borka za človekove pravice, še posebej za pravice tedaj še manjvrednih žensk, publicistka, soustanoviteljica OF, vneta komunistka in nazadnje – ja, disidentka. Kot izobčenka je končala izključno, ker je, leta 1939 – ko sta nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza zasedli Poljsko, njuna voditelja Hitler in Stalin pa sta sklenila pakt o nenapadanju – javno in ostro nasprotovala sprevrženemu zavezništvu. Bodimo realni. V vrhu tedanjih evropskih političnih elit ni šlo toliko za zlom nacizma (vsaj, če odmislimo delovanje zavezniških sil). Šlo je izključno za tipičen boj za oblast, ki je zajemal tudi ozemeljski teritorij. Angela se s tem ni strinjala, KPS jo je izključila iz svojih vrst in njena usoda je bila zapečatena. Dobesedno.
Najtežje obdobje njenega življenje se je sicer pričelo leta 1947, torej tri leta po tem, ko se je vrnila iz nemškega koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Aretirala jo je zloglasna Udba, tajna služba diktatorja Tita, ki ni pozabljala in oproščala. Udba je Vodetovo brez kakršnih koli dokazov obsodila, da je zahodna agentka in razredna sovražnica. Zaradi tega je bila na znamenitem Nagodetovem procesu obsojena na zaporno kazen dvajsetih let, utemeljitev obtožbe, kot pričajo uradni dokumenti, pa se je glasila, da je “Angela Vode sestavila obširno vohunsko poročilo o političnem in gospodarskem položaju in stanju v Sloveniji, v katerem je izrekla težke klevete na škodo ljudske oblasti, v zvezi z NOB, kar je bilo namenjeno predstavniku ameriškega Rdečega križa v Jugoslaviji”. Podrobnosti lahko preberete v knjigi Skriti spomin. Knjiga je avtobiografija Vodetove, njene zapise, ki jih je lahko pisala le skrivaj, saj je bila pod stalnim nadzorom obveščevalnih služb, pa je po njeni smrti zbrala in uredila publicistka Alenka Puhar. Po knjigi so posneli tudi film, a po moji skromni oceni film niti za kapljico ni prikazal realnega stanja vseh grozodejstev, ustrahovanj, šikaniranj, odvzema državljanskih pravic, odvzema pravice do zdravstvenega zavarovanja, odvzema pravice do dela, zaradi česar, po prihodu iz komunističnega zapora – kjer je životarila med ušmi, podganami in najostudnejšo umazanijo – ni smela priti do nikakršnega dela in je bila prisiljena bivati v bedi, odvisna od miloščine drugih. Angeli Vode komunisti niso odvzeli le dobrega imena. Formalno so jo odrezali od vsega. Odvzeli so ji vse. Vse. In jo, da se slučajno ne bi mogla komu preveč zasmiliti, porinili v popolno anonimnost.
Leta 1985 je ta močna osebnost umrla. Res je, dolgo je bivala na tem svetu. A to ni bilo življenje, bilo je vegetiranje v celici krivic, osramočenosti, izobčenosti, revščine. Bila je utrujena od dolgih desetletij poniževanja in življenja v siromaštvu. Dostojanstveno, kot sem nekje prebrala, je na koncu pospravila svoje skromne predmete, no, saj jih ni bilo veliko, morda le za kakšen kovček, in se poslovila od okolja, ki ji je namenilo tako okrutno usodo. Umrla je maja 1985. Pa veste, kako je umrla? Od česa? Od lakote … Šok. A da, prav ste slišali – leta 1985 je v Jugoslaviji, tej (za nostalgične socialiste) veličastni deželi blaginje, poštenja in enakopravnosti, od lakote umrla ženska, izčrpana od dolgih desetletij nepojmljivega psihičnega in fizičnega trpinčenja.
Leta 1985 sem hodila v prvi razred in za Angelo Vode sploh še nisem slišala. Mi smo slavili Tita. Tako so nas učili. Nihče nam ni povedal, da je zaradi njegove diktature nekdo ravno umrl. Od lakote! Sedaj boste porekli, ah, pa saj bi Angela lahko jedla, če bi hotela! Saj se je sama odločila, da ne bo jedla, a ne? Sama se je odločila za tako počasno, bolečo in strahotno smrt. Ne, pa ni res. V tako smrt so jo prisilile okoliščine: oblast, ki ji ni dovoljevala dela, zaslužka in posledično niti osnovnih potrebščin za življenje. Angela ni mogla iti čez mejo v trgovino, kot ste to počeli vi. Angela ni mogla iti niti v domačem mestu v majhno trgovino, ker sama ni imela denarja. Miloščino so ji dajali predvsem sorodniki, ti pa niso bili nikakršni bogataši. Malo empatije, prosim! Bi vi zmogli preživeti v takšnih razmerah? Kako dolgo bi zmogli preživeti v tako grozovitih razmerah? To so bila desetletja živčnih vojn. Osebnih bitk za vsakdanje preživetje. Srh me spreletava, ko se poskušam vživeti v njeno kožo. Ne verjamem, da bi sama vzdržala tako dolgo kot ona. Niti ne verjamem, da bi zmogla pogum za sprejetje smrti v podobi lakote. Nisem dovolj močna.
Leta 1985 je Jugoslavija že pokala po vseh šivih. Ne le v Jugoslaviji, tudi v drugih socialističnih/komunističnih državah se je počasi, a vztrajno odgrinjala rdeča železna zavesa. Težko verjamem, da Vodetova, tako pronicljiva in bistra oseba, sprememb ni čutila, jih predvidevala. Zagotovo je, a tudi najvztrajnejši tekači včasih omagajo tik pred prihodom v cilj. Morda pa ji je bilo jasno, da tudi s padcem jugoslovanskega socializma/komunizma v resnici ne bo veliko drugače? Konec koncev imajo v Sloveniji še danes veliko besede ravno tisti ljudje, ki bi Angeli Vode lahko pomagali, a ji niso. Mižali so. Gledali so vstran. Bili so verniki paranoične partije. In, hja, udoben položaj, lepa plača, privilegiji in ambiciozna kariera so tipčkom pomenili več, kot življenje “neke” ženice, ki je za slovenski narod naredila več, kot vsa domača politična šlamastika zadnjih desetletij skupaj. Naj vzamem pod drobnogled samo nekaj še živečih predsednikov:
1. Poglejte, Milan Kučan, je leta 1973 postal sekretar Socialistične zveze, leta 1978 pa predsednik Skupščine republike Slovenije. Kot še piše v njegovem življenjepisu, je v letih 1982 – 1986 (ravno v času Angelinega umiranja in končne smrti) delal v Beogradu, kot slovenski predstavnik v predsedstvu Zveze komunistov Jugoslavije. Zdaj pa, prosim lepo, si Milan drzne trditi, da ni bil seznanjen s trpljenjem Vodetove? Si drzne trditi, da bi jo lahko odrešil trpljenja, a preprosto ni imel “cojones”, da bi kar koli napravil? Mislite, da ga je kaj sram? Ne, ni ga.
