Homilija na 23. nedeljo med letom
Božja beseda te nedelje nam govori o pomembni zadevi, ki je danes prešla nekoliko v ozadje, to pa je odgovornost. Za vsak odnos in vsako skupnost je slednja izrednega pomena, toliko bolj pa med kristjani – od najmanjše ravni skupnosti, ki je družina, pa potem od župnije, pa do najvišje ravni, ki poleg Cerkve na zemlji vključuje tudi vse tiste, ki se še očiščujejo in vse, ki so v nebesih. Poleg tega, kar z eno besedo poimenujemo »Cerkev«, pa ne smemo pozabiti na tistega, ki je edini pravi voditelj Cerkve – na Gospoda Jezusa Kristusa. Velikokrat namreč vse skupaj zelo zožimo, vendar pa gre pri tem, kot nam apostol Pavel tudi jasno pove, za veliko več kot le navadno človeško skupnost.
Apostol narodov to ponazori s podobo telesa, da bi nam povedal, kako ne govorimo le o neki objektivni, torej predmetni stvarnosti, temveč govorimo o zelo osebni stvarnosti, ko govorimo o Kristusu in Cerkvi. V obeh primerih ne gre le za predmet naše vere in ljubezni, temveč gre za osebo. Ko pa smo na tej ravni, pridemo do tega, da smo za vse tiste, ki so člani in članice Cerkve – od najnižje, pa do najvišje ravni, osebno odgovorni. Ne more nam biti vseeno, kaj se dogaja z bratom ali sestro po veri, še zlasti ne, če je član moje družine ali moje župnije. Nikdar ne smemo s Kajnom vprašati: »Sem mar varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Odgovor na to vprašanje je namreč že poznan – vsak od nas namreč je »varuh svojega brata«. Kakor nas namreč uči sv. Janez Pavel II. v okrožnici »Evangelij življenja«, »Bog zaupa človeka človeku«. Sv. Pavel postavi analogijo človeškega telesa, kjer ni vseeno, kaj se dogaja z enim njegovim delom, pa čeprav je le-ta zelo majhen.
Vsak od nas je torej odgovoren za to telo, v katerega smo od krsta naprej vključeni. Lani sem dobil lepo katehezo za skavte, kjer o različnih pomembnih vidikih življenja govorijo nekateri literarni liki. O odgovornosti govori lik lisice iz Malega princa. Poglejmo, kaj pravi: »Pozdravljeni, sem lisica. Ne, nisem katerakoli lisica, ampak “tista” lisica. Natančno tako, tista iz Malega Princa. Skoraj vsi navajajo moje besede: “… bistvo je očem skrito… kdor hoče videti, mora gledati s srcem…” vendar pa pozabljajo na neko drugo mojo skrivnost, ki je prav tako pomembna: “Za tisto, kar udomačiš, si odgovoren za vedno!” Kako velika beseda je odgovornost. To je tista beseda, ki jo zavrača Kajn in ki jo pogosto mnogi ljudje pahnejo v najtemnejši kot svojega življenja. Vidim pa, da se vi spopadate s tem vprašanjem, zato vam želim razkriti nekaj, kar vam pri tem prizadevanju utegne pomagati. Ali veste, kaj sploh pomeni beseda “odgovornost”?
beri dalje ...
