Moja prva zamera do Dušana Mramorja je, da se njegovega prvega mandata ne spomnim po ničemer koristnem. Spomnim se ga po nekaj ponesrečenih birokratskih blesarijah, kot so obdavčitev bonitet v obliki službenih mobitelov in parkirišč, pa nesrečnih prevladujočih kapitalskih deležev.
Finance so objavo imena Dušana Mramorja kot kandidata za finančnega ministra pozdravile. Urednik mu je sicer namenil naslov »Stokrat boljši od Križaniča«, kar se sliši nekako tako, kot da vaški pijanček reče: »Res sem staknil cirozo jeter, a k sreči nisem fasal raka.« A, šalo na stran, popolnoma razumem Franklov argument. Ob danem volilnem izidu in dani koaliciji Dušan Mramor res ni najslabša izbira. V forumski debati ob ugibanju imena novega ministra sem zapisal: »V to koalicijo, v ta program in to vlado ne more noben normalen, opravilno sposoben kandidat za finančnega ministra.« Mramor me je tu demantiral.
In, da ne bo nesporazuma. Dušan Mramor je nedvomno vrhunski finančni ekonomist, popolnoma drug rang strokovnjaka, kot so naši vrli mencingerjanci (Kumrovški gradualizem). Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je priden, zagrizen, osebno pošten. Vse to je seveda odlična popotnica za prihodnjega finančnega ministra. In da ni zadolžen pri nobenih klikah in omrežjih, kar je še bolje. Videti je tudi precej svojeglav in trmast, kar je včasih dobro, včasih pa tudi ne. Kljub vsemu temu pa imam do imenovanja Dušana Mramorja mnogo več pomislekov, kot jih je v svojem komentarju izrazil urednik.
Moja prva zamera do Mramorja je, da se njegovega prvega mandata ne spomnim po ničemer koristnem. Spomnim se ga po nekaj ponesrečenih birokratskih blesarijah, kot so obdavčitev bonitet v obliki službenih mobitelov in parkirišč, pa nesrečnih prevladujočih kapitalskih deležev. In po ničemer koristnem. O. K., mogoče je res sem in tja malenkost racionaliziral javne finance, sem in tja kaj priškrnil kakšno neumno razmetavanje javnega denarja, sklenil kakšen bolj pameten sporazum s sindikati, kot bi ga kdo drug na njegovem mestu. A nič takega, da bi se ga človek spomnil.
Pa bi se ga moral. Ker Dušan Mramor ni kdorkoli. Ne le da je bil finančni minister v obdobju 2002-2004, ko se je zgodila odločilna faza podmizne tajkunske koncentracije kapitala v »olastninjenih« slovenskih podjetjih, bil je tudi predsednik sveta agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) v letih 1994-1999, v najobčutljivejšem obdobju naše privatizacije oziroma, kot smo bolj ustrezno imenovali tisto, kar smo zares imeli, lastninjenja. V obeh teh vlogah je imel Mramor kopico priložnosti, da prepreči, da ne bi naš finančni sistem krenil po poti gnilobe. Pa jih ni izkoristil.
Sliši se nesramno, a gniloba je pravzaprav edini pravi izraz za slovenski finančni sistem. Imamo finančne trge, ki ne opravljajo prav nobene od funkcij, ki bi jih v kapitalizmu morali opravljati, zaradi katerih kapitalizem pravzaprav je kapitalizem. Najočitnejši simptom tega je dejstvo, da naša borza ni predmet hkratne mržnje in strahospoštovanja kot v resnem kapitalizmu, temveč je bila in je še vedno zgolj predmet popolnega omalovaževanja. Pa je naša množična privatizacija seveda ponujala vse nastavke za razvoj vitalnega in relevantnega trga kapitala.
In bančništvo, o katerem je škoda izgubljati besede, dovolj je bolečina ob misli na tisoče evrov, ki jih bo za sanacijo naših bančnih nacionalnih šampionov prej ali slej moralo iz žepa potegniti vsako slovensko gospodinjstvo. Tovarišijski posel, ki zunaj oddelka intenzivne nege očitno sploh ne more več preživeti.
Za tiste manjše slovenske banke, ki so jih že zgodaj prevzeli tujci, so novi lastniki hitro ugotovili, da morajo slovenske bančnike najprej naučiti osnov bazičnega komercialnega bančništva. Jasno, saj jih desetletja delovanja v samoupravnem socializmu nikakor niso mogla usposobiti za uspešno delovanje v razmerah tržnega kapitalizma. Ker so bili bolj kot glede na ključne poslovne indikatorje navajeni posojati denar glede na ključne telefonske klice v slogu: »Poslušaj, doktor Saša ima odličen projekt klinike v Rimskih termah, delovna mesta pa to, malo poglejte to« ali »Zdenko ima krasno priložnost za širitev posla, oklepniki, veš, vojska, to se splača, naredite, kar se da«. No, in natančno ti isti bančniki, samo v državnih bankah, ki bi se morali učiti ABC, ki so šele leta pozneje ugotovili, kaj je EBITDA, so se prav v Mramorjevem prvem mandatu začeli na veliko usmerjati v najbolj zapletene in tvegane posle investicijskega bančništva pri prevzemanju podjetij.
Najrajši so imeli posle tako imenovane Kordeževe paradigme – dolgoročen špekulativen LBO1, brez centa realne lastne udeležbe kupca (equity tranše), kjer je bilo edino zavarovanje (colateral) dobro ime dolžnika, po možnosti tako iz Foruma 21, glavna tehnika pa navzkrižno parkiranje deležev po vsej Sloveniji, »a i šire«, in kjer, kot je eksplicitno zatrdil dolžnik, niti ob sklenitvi posla ni bilo nobenega namena, da bi se posojilo sploh kdaj poplačalo. In te posle so banke seveda kreditirale s kratkoročnimi posojili, saj dolgoročnih virov tako ali tako nikoli niso imele.
Pred vsem tem bančnim šalabajzarstvom, ob katerem so se vsi normalni domači in tuji finančniki držali za glavo, si je naš kandidat za ministra, žal, v svojem prvem ministrskem mandatu samo zatiskal oči. Kot si je uspešno zatiskal oči pred stranpotmi slovenske privatizacije v obdobju, ko je načeloval ATVP. Nič ni storil, ko so se privatizacijski skladi, pidi, namenjeni temu, da bi kot zunanji solastniki pomagali usmerjati podjetja na novi tržni poti, na hitro spremenili v eno najhujših metastaz sistema. Nič ni ukrenil za zaščito njihovih malih delničarjev, ko so si družbe za upravljanje zato, ker so bili njegovi predpisi tako neživljenjski, že prvi trenutek prilastile popoln, brezpriziven in dokončen nadzor nad njimi. In je zakon o zaščiti malih delničarjev sprejela šele prva Janševa vlada potem, ko je bila vsa majoneza že zdavnaj iztisnjena iz tiste tube. Nič ni ukrenil proti transakcijam in koncentracijam na sivem delniškem trgu. Nič ni ukrenil proti delniškim parkiriščem, ki so izigravala kup tedaj veljavnih zakonov. In proti drugim malverzacijam, s katerimi so vkopana vodstva »lastninjenih« podjetij utrjevala primež svojega nadzora nad njimi.
Tako kot v času svojega ministrovanja ni ukrenil nič glede dejstva, da je bila takrat že več kot polovica podjetij na ljubljanski borzi tako ali drugače pod mizo prevzeta, čeprav je tedaj že veljal zakon o prevzemih, pa tudi člen kazenskega zakonika o insajderstvu, pa še marsikaj drugega. In so pri tem početju aktivno asistirali vsi pooblaščeni tržni udeleženci, banke, borzne hiše in družbe za upravljanje, pa čeprav je za vsakogar od njih na različnih ravneh regulative obstajalo kakih 500 členov, ki so mu to prepovedovali. In je kljub tej poplavi regulative v praksi dejansko obveljal samo oni člen iz kodeksa Piratov s Karibov: »Take what you can. Give nothing back.«
Če bi Mramor takrat malo odprl oči za dejansko dogajanje v slovenskih financah, se danes ne bi ukvarjali z nesrečnimi posledicami tajkunizacije in njenega sesutja. Samo Mladina lahko namreč v svoji kratkovidni mržnji lajna, da je bil dogovor pri Janši o Mercatorju in Delu začetek tajkunizacije Slovenije. V resnici je bil tisti dogovor, če se je res zgodil, le češnja na torti vsega tistega, kar je bilo že v prejšnjem obdobju lepo zapakirano in poparkirano.
Mramorju v prejšnjih mandatih očitno ni bilo prav jasno, kaj se dogaja v slovenskih financah. Žalostni klimaks tele lamentacije pa je ugotovitev, da Mramorju nič od tega očitno ni jasno niti danes. V letošnjem pomladanskem intervjuju za Mladino je denimo krivdo za našo trenutno krizo gladko prevalil na prvo Janševo vlado. Počasi, profesor. Diagnozo, da je vsega hudega kriv Janez Janša, si lahko privošči magistrica Bratuškova, Mramor pa bi svoj sloves prodornega ekonomskega analitika lahko upravičil tako, da bi v svoji analizi vzrokov težav povrtal še kak korak dlje.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.