Ena izmed mnogih podob nasilja in ubijanja “v imenu Boga”,
ki te dni prihajajo iz Iraka. (vir: cnn.com).
Priznam, ko je velikan slovenske psihologije dr. Anton Trstenjak na nekem predavanju v osemdesetih dejal, da je versko čustvo najgloblje človekovo čustvo, mu nisem verjel. Zdelo se mi je da pretirava in da vleče vodo na svoj – duhovniški – mlin. A ni najmočnejše čustvo zaljubljenost? A ni materinsko čustvo prav tako močnejše od verskega? Dr. Trstenjak je vztrajal pri svoji trditvi in razlagal, da je versko čustvo zmožno človeka pripeljati na vrhove njegovega bivanja, obenem pa ga tudi vreči v temno brezno. Če me spomin ne vara, je predavatelj uporabil pridevnik „nevarno“. Versko čustvo da zna biti nevarno, če ni nadzirano in pravilno vzgajano.
Po enajstem septembru 2001 se je bogati zahodni svet bolj kot poprej soočil s tem „nevarnim“ čustvom. Trstenjakovo teza o najglobljem čustvu je dobila žalostno potrdilo v porušenih newjorških dvojčkih in več tisočih nedolžnih žrtvah. Teroristi so ubijali v imenu Boga in pri tem samozavestno umirali sami. Kako je to mogoče? Ali Bog želi smrt bližnjega? Je vera sama po sebi nasilna? Nenazadnje imamo tudi v Stari zavezi na kar nekaj mestih „genocidne“ Božje ukaze. „Usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!“ je denimo zaukazano Savlu glede Amalečanov (1 Sam 15,3).
Da je nekdo sposoben ubijati v imenu Boga, je možno:
- če je na delu velika verska nevednost (nepravilna razlaga Božje besede);
- če je versko čustvo popolnoma sprevrženo (objekt čustvovanja ni več Bog kot Bog, ampak neka nadomestna iluzija);
- če se na verskem fanatizmu v nekem okolju načrtno dela (manipulacija posameznika kot jo je na primer opisal Vladimir Bartol v romanu Alamut).
Še kratek oris zdravil k vsaki od treh zablod.
beri dalje ...
