Pred nekaj dnevi je v javnost zakoračila novica, da je Državni zbor RS izvolil novega predsednika in dva podpredsednika. Pravzaprav čisto običajna novica, pač normalen zaključek povolilnega procesa, ki je prispeval k dokončnemu konstituiranju najvišjega zakonodajnega organa v naši državi.
Zdi se, da je tudi del naših medijev nekoliko nelagodno, pravzaprav sramežljivo prenesel v javnost novico, da je eden izmed podpredsednikov DZ postal g. Primož Heinz iz t.i. upokojenske (in vladne) stranke, tudi politik na dokaj visokem položaju v času nekdanjega nedemokratičnega režima pred letom 1990. Pravzaprav nič novega za naše razmere, omenjene kontinuitete v vseh porah naše družbe je ogromno, pravzaprav gre že za neko naravno sprejeto stanje v politiki, kulturi, medijih, sodstvu in celo v športu. Si lahko poskusimo predstavljati, da bi direktor nemške javne televizije postal nekdanji dopisnik iz Moskve, ali oseba, ki je imela kontakte s politično policijo, državljan nekdanje Nemške demokratične republike. Ali da bi predsednik češke nogometne zveze postal nekdanji profesor na visoki politični šoli, šef olimpijske zveze, visok enopartijski funkcionar?! No ja, pri nas se kandidati za omenjena visoka mesta celo pohvalijo s svojimi izkušnjami iz nekdanjih totalitarnih časov. Kot tisti nekdanji novinar, Bog mu daj večni mir in pokoj, ki je vedno znova rad izpostavil, kako je konec štiridesetih let poročal iz Londona, kamor je odšel samo zaradi »sposobnosti in brez nikakršnega vpletanja tedanje politike«.
Jožko Kragelj, foto: Radio Ognjišče.
V nekdanji SZDL, transmisiji edine in povsod prisotne Partije, je prej omenjeni novi podpredsednik DZ med drugim opravljal funkcijo nadzora nad katoliško Cerkvijo. Pravzaprav nič posebnega bi lahko danes rekli. Saj je vendar prav Cerkev kot najštevilčnejša civilnodružbena organizacija izven neposrednega nadzora Partije, predstavljala veliko grožnjo komunističnemu režimu. Zato ne preseneča režimska obsesija in vzpostavitev razvejanega sistema nadzora, spremljanja, pregona in (poskusov) pridobivanja pripadnikov Katoliške Cerkve pri nas. Velja priporočiti izjemno delo dr. Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi. Notranji sistem delovanja pa nam razgalja tudi novejše avtobiografsko delo prof. dr. Zdenka Roterja. V njem nekdanji partizan, visok častnik nekdanje politične policije, zasliševalec duhovnikov in profesor na FSPN, skoraj brezsramno sname masko in med drugim pove, da mu je uspelo v duhovniških vrstah ustvariti široko in zanesljivo mrežo informatorjev, celo tja do Vatikana. Ob tem pa seveda ne razkrije, kako jih je pridobival! To prostodušno zapiše človek, pravzaprav nekakšen znanstvenik v pokoju, ki se je v zameno za številne ugodnosti zapisal dosmrtnemu služenju svojim političnim botrom.
Ob tem sem se spomnil na številne pogovore s pokojnim primorskim duhovnikom Jožkom Kragljem (1919–2010). Za marsikaterega bralca, posebej še izven Primorske, je ta podatek dokaj nepomemben. Jožko Kragelj je bil »gospod«, tako namreč duhovnike imenujemo marsikje na Goriškem. V svojem dolgem zemeljskem življenju je doživel in izkusil marsikaj, najlažje pa bi ga lahko označili za – podeželskega župnika. Skratka, primorski duhovnik v pravem pomenu besede, poleg tega tudi publicist, pisatelj in politični zapornik z dolgim stažem.
Med drugo sv. vojno je župnik Kragelj deloval na Livku nad Kobaridom. S protikomunizmom se je precej izpostavil v javnosti v Posočju, kar ni bilo ravno samoumevno v tistih krajih. Ob koncu vojne oziroma ob priključitvi k Jugoslaviji septembra 1947 se ni odločil za odhod v Italijo oziroma v tujino, kot je to storilo več njegovih sobratov na Kobariškem, vključno z dekanom Alojzijem Pavlinom.
Konec decembra 1949 je g. Kraglja aretirala UDBA. Zaprli so ga v Tolminu, ga zasliševali in junija 1949 na montiranem »Tolminskem procesu« obsodili na smrt z ustrelitvijo. Zunanjo kuliso so oblastniki skrbno pripravili. Proces je potekal v tolminski kinodvorani, obtoženi Kragelj je moral obleči talar, ljudi pa so na »predstavo« vozili kar s kamioni. Še en burka pač, ki je imela namen kompromitirati Cerkev na Primorskem!
Obsojenega Kraglja so odpeljali v Ljubljano, kjer je v nekdanjih zaporih na Miklošičevi čakal na smrt. Vmes je pisal prošnje za pomilostitev, tudi na maršala Tita. Sicer so mu to prošnjo ugodno rešili, le obsojenec več kot leto tega ni izvedel! Tako je vsako korakanje po hodniku zapora čakal z neizmernim strahom naznanila strašne novice: »Sedaj prihajajo pome.«
beri dalje ...
