Suverenost države je sestavljena iz dveh dimenzij: notranje in zunanje. Država je notranje suverena, če na svojem ozemlju in ljudmi izvaja učinkovito oblast. Zunanja suverenost države pa je odvisna od pripoznanja notranje suverenosti s strani drugih suverenih držav, ki tvorijo mednarodno skupnost. Zdi se, da je enako tudi z identiteto države.

Skupina ljudi, zbrana pod imenom Evropska Slovenija, že kar nekaj časa opozarja na restavracijo družbenega sistema, ki ga označuje klima provincialne samozadostnosti, domačijske zaprtosti, duhovne ozkosti in svetohlinstva. Z zaskrbljenostjo zremo v vse večje ekonomske, politične in pravne primanjkljaje, ki se nam dogajajo. In slednjič, skorajda brezmočno opazujemo, kako iz tako želene evropske, počasi a vztrajno, nastaja balkanska Slovenija.

Ta brezmoč pri oblikovanju, ali vsaj vzdrževanju notranje evropske identitete države, ki se meri v odnosu do prevladujočega domačega narativa in praks, se žal vse bolj potrjuje tudi v zunanji dimenziji slovenske identitete. To je v načinu, kot nas vidijo in geo-strateško, zavezniško, slednjič pa tudi vrednostno, uvrščajo drugi.

S tega vidika ni skrivnost, da je Slovenija v zadnjem desetletju naredila popoln krog in se slednjič spet, kot pes, ugriznila v svoj rep. Začeli smo kot anonimna tvorba, ki jo je le malokdo znal postaviti na svetovni zemljevid. Pripotovali smo do najvišje točke vzorne učenke, vodilne nove države članice EU, in se po lastnih zaslugah od leta 2008 strmo spuščamo po poti navzdol.

Prišli smo nazaj na Zahodni Balkan. Tja so nas kot prijazni gostitelji na včerajšnji vse-jugoslovansko-albanski konferenci z udeležbo institucij EU prizemljili Nemci. Najbrž so zgolj sledili korakom slovenske diplomacije, ki, kot vemo, raje potuje v Bosno, kot pa na vrhunsko državniško srečanje z ameriškim predsednikom na 25.-obletnico svobodne Poljske.

Več lahko preberete na Ius-info.