Pogled v letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2013
Spoštovanje in varovanje človekovih pravic je v slovenski družbi daleč od želenega. Tako stanje na področju varovanja državljanskih in političnih kot tudi ekonomskih in socialnih pravic se v zadnjih letih let ne izboljšuje, temveč ostaja na enaki oziroma nižji ravni. Slovenska država je sicer s podpisom in ratifikacijo številnih mednarodnih pogodb o spoštovanju človekovih pravic prevzela vrsto obveznosti, ki pa jih dosledno ne uresničuje. Retorično besedičenje o nujnosti in pomembnosti varovanja človekovih pravic se le redko odraža v njihovem učinkovitem uresničevanju. Ko bi morala retoriko zamenjati dejanja, jih ni nikjer zaslediti. Slednje se navsezadnje kaže tudi v naraščajočem številu sodb zoper Republiko Slovenijo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Le vedno znova različna usta ponavljajo že tako zlajnane in obrabljene fraze o tem, kako je potrebno spoštovati človekove pravice in kako bodo prav ta usta prinesla dobre rezultate. A retorično papagajevstvo žal sodi le med nekatere probleme slovenske družbe.
Neenako, selektivno in neučinkovito obravnavanje kršitev
Že nekaj časa opozarjamo, da so poglavitni problemi pri uresničevanju človekovih pravic v slovenski družbi neenako, selektivno in neučinkovito obravnavanje kršitev človekovih pravic, neobravnavanje najhujših grozodejstev in s tem podzavestna pohabljenost slovenske družbe. Različne kršitve človekovih pravic se v slovenski družbi še vedno ocenjuje skozi svetovnonazorsko prizmo oziroma povečevalno steklo. Kar je za eno svetovnonazorsko skupino kršitev človekovih pravic, za drugo seveda ni, ker slednja tega ne more priznati brez tveganja za lastno preživetje. Zato je varovanje človekovih pravic v slovenski družbi (p)ostalo nekaj povsem subjektivnega, stvar, o kateri ima lahko prav vsakdo svoje mnenje. Ko pa lahko prav vsakdo ocenjuje kršitve, potem se dejanja kar naenkrat razvrednotijo.
Medvojna in povojna hudodelstva zoper človečnost kar naenkrat postanejo herojska dejanja, ki so se tako ali tako v povojnem času dogajala vsepovsod. Zato več kot sto tisoč zverinsko pobitih civilistov in vojnih ujetnikov ne more biti nič posebnega. Kakšna hudodelstva zoper človečnost ali kršitve? Mala malica. Nekatere interesne skupine v slovenski družbi zato skrbno in načrtno izrabljajo sistematične kršitve človekovih pravic za uresničevanje lastnih in bolj kot ne kratkoročnih partikularnih interesov.
Podobno spreobračanje razlag posameznim elitam doma in v tujini ni prav nič tuje, saj lahko podobne zgodbe opazujemo v realnem času v svetovnih medijih. Takšna interpretacija kršitev človekovih pravic ni le napačna, temveč tudi arbitrarna zoper esenco pojma človekovih pravic. Človekove pravice se ne ločijo po svetovnonazorski strani, so le ene, ki tako v duhovnih kot v fizičnih komponentah varujejo človekovo dostojanstvo kot individualno in obenem kolektivno dobrino. Njim se ne moremo odpovedati, ne kot posameznik ne kot celotna družba.
(Pre)obsežno poročilo
Ena od ustanov, ki naj bi v Sloveniji varovale človekove pravice, je tudi Varuh človekovih pravic Republike Slovenije. Čeprav so pristojnosti nosilca te funkcije omejene, lahko na tem mestu veliko naredi karizmatična osebnost posameznika.
Letno poročilo trenutne varuhinje človekovih pravic za leto 2013, gospe Vlaste Nussdorfer, opozarja na nekaj podobnih težav, kot smo jih omenili zgoraj. Gre za prvo v celoti njeno letno poročilo, saj je prevzela delo v začetku lanskega leta kot četrta varuhinja človekovih pravic v zgodovini slovenske države.
Poročilo je obsežno, saj se razteza na 386 straneh, pri čemer na tem mestu obravnavamo le njegove poglavitne izbrane poudarke. Vsebinski del poročila je razdeljen na sedemnajst podpoglavij, ki obravnavajo teme od ustavnih do otrokovih pravic. Dobršen del poročila obravnava uresničevanje različnih socialnih pravic, od stanovanjskih do pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja in brezposelnosti. Varuhinja je opravila vrsto pogovorov in srečanj z žrtvami kršitev človekovih pravic. Slednje je prava pot in takšnih srečanj bi moralo biti še več, saj bo varuhinja le tako vzpostavljala in ohranjevala stik z žrtvami.
beri dalje ...
