Prejšnji zapis v seriji je bil posvečen problemu politične ponudbe na Slovenskem. Zaključil sem ga z opazko o pomanjkanju spodobnosti med politiki kot pomembnem, morda celo poglavitnem razlogu za obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.
V tretjem delu pozornost z vidika ponudbe premeščam na vidik povpraševanja. Namesto politikov, ki kar pogosto dajejo vtis, da se ne zavedajo, da je njihov delodajalec narod (in ne morda obratno), tokrat kanim okrcati narod sam. Zanj se namreč pogosto zdi, da se ne zaveda povsem tega, da je narod. V smislu skupnosti državljanov – kot nacija, kot država.
Eden izmed izrazov takšnega stanja je „slabo povpraševanje“ ,značilno tako za velik del profiliranih volilcev, kot tudi za večino političnih brezdomovincev. Pri prvih se izraža predvsem kot neizbirčnost, pri drugih predvsem kot apatija.
Če drži trditev, da slovenski potrošnik ni ravno med najizbirčnejšimi, to brez dvoma še kako velja tudi v politiki! Pri pravih „partizanih,“ katerih se je dotaknil že prvi del, tako ni pomemben program, niso pomembni konkretni predlogi in njihova izvedljivost, v končni fazi ni pomemben niti nivo omike kandidatov. Pomembna je predvsem Stranka, ki bo – ko bo dobila oblast – stvari že spravila na pravo mesto.
Tako je zlasti na „desni,“ medtem ko je med partizani „leve strani“ poglavitni vzgib bolj „reakcionarnega“ značaja. Ne gre toliko za to, kdo naj bo, temveč kdo za nič na svetu ne sme biti na oblasti – ter kaj se v nobenem primeru ne sme spremeniti. Da bi to zagotovili, se velja oprijeti prav vsake bilke in odpovedati vsakršni izbirčnosti.
Najbolj škandalozen primer takšne neizbirčnosti so bile seveda volitve 2011 s svojim relativnim zmagovalcem. V določeni meri – vsaj iz programskega gledišča – pa podobno velja tudi za nenavadno visoko podporo Stranki Mira Cerarja. Če k neizbirčnosti dodamo še pomanjkanje dolgoročnega pogleda in občutka odgovornosti za prihodnje, še nerojene rodove, se ne gre čuditi tudi, da podpora vztrajno raste politični stranki, kot je DeSUS.
Pri političnih brezdomovincih je položaj malenkost bolj zapleten, saj je znotraj te, v mnogih ozirih heterogene populacije prisotnih kar nekaj nians. Na enem skrajnem polu imamo tako takšne, ki ne glede na kvaliteto ponudbe ne bi volili, saj jih cel „cirkus“ z volitvami pač ne zanima. Dalje takšne, ki bi namesto volilnega lističa raje na pošto oddali „morski pozdrav.“
Na drugem koncu so zopet takšni, ki se sicer zanimajo za politiko, a so tako zelo izbirčni, da najbrž prav tako v nobenem primeru ne bi volili. Recimo jim kar ultraperfekcionisti.
Med obema „skrajnima poloma“ pa je raznolika glavnina brezdomovincev, ki bi se ob boljši – ali pa vsaj bolj razvejani – ponudbi najbrž volitev udeleževala. Ali pa to celo že počne in pri tem glasuje za „manjše zlo.“ Prav ta bazen je leta 2000 zagotovil zmago LDS, 2004 SDS, iz njega se je pri prejšnjih volitvah napajal uspeh DL, od tu je pri zadnjih nedvomno prišel marsikateri glas za SMC.
Tudi med temi pa najdemo bolj in manj izbirčne. Že omenjen dober primer slednjega je denimo nenavadno visoka podpora SMC. DL je za razliko od nje namreč imela program, ki ga je vsaj v začetku skušala tudi udejanjati in je – dokler je ni zapustil poslednji liberalec in neoportunist – dejansko vzbujala upanje, da bo Slovenija končno dobila pravo sredinsko in liberalno stranko. Zato ni zgolj retorično vprašanje, ali je bila morda ravno zato nagrajena s toliko nižjo podporo na prejšnjih volitvah. Na enak način se lahko vprašamo tudi, čemu na zadnjih Nova Slovenija s svojim svežim in suverenim nastopom ter jasnim programom ni prejela vsaj kakega odstotka več.
Na zadnjih volitvah sta tako slavili nevsebina in politična naivnost. Toda vseeno poskusimo pogledati na povolilno situacijo še z drugačnega vidika:
Zdi se, da visoka podpora Miru Cerarju ni nepovezana z že omenjeno iskreno željo slovenskega volilca po več spodobnosti v politiki. Upam si zatrditi, da celo nakazuje rahel – čeprav še vedno skromen – napredek kar se tiče njegove ravni izbirčnosti. Če pustimo ob strani nenavadno visoko mero naklonjene pozornosti, ki je je bil njegov projekt deležen s strani medijev, v kar pa se tu ne bomo spuščali, je Miro Cerar namreč zmagal predvsem zahvaljujoč svoji javni podobi omikanega in spodobnega moža. V njegovi podobi se je utelesilo nikoli povsem ugaslo upanje, da v Sloveniji tudi spodobni ljudje vstopajo v politiko, da so pri tem lahko uspešni ter, da je mogoče doseči višjo raven politične kulture od dosedanje.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
